Zapolnjeni sedeži na stadionih, obarvane tribune, glasno in ubrano navijanje so tisti nogometni sladkorčki, zaradi katerih je nogomet najlepši šport na svetu. To je tudi zaradi vseh pristnih čustev, neverjetne energije, ki zaokroži med igriščem in navijači na tribunah. Zaradi sklenjenega kroga med podporniki in nogometaši. Zaradi izjemne predanosti in naklonjenosti med verniki in klubom. Navijači izžarevajo vse tisto, kar nogomet je. Navijači so zrcalo razmer na igrišču in edini zaresni pokazatelj uspešnosti tega športa. Brez navijačev ne bi bilo tekmovanj. Brez navijačev bi stadioni odmevali. Brez navijačev nogometa ne bi bilo in ne bi bil zanimiv. Od navijaških himn, skandiranja, do velike pripadnosti barvi, klubu, zgodovini in športu. Navijači so dvanajsti igralec na tekmi. Mogoče celo najpomembnejši.
Navijači NK Maribora
Prvi zametki nogometa segajo v drugo stoletje na Kitajsko. Nekaj zelo podobnega nogometu so igrali tudi že Rimljani in Grki. Vedno je v osnovi šlo za zabavo občinstva. Prva nogometna liga se je osnovala leta 1888 v Angliji in od takrat naprej govorimo o profesionalnem nogometu, ki se je zarezal v vse kotičke sveta. Nogomet in dve ekipi s po enajstimi igralci, ki se borita za to, da spravita žogo v gol, ne bi bil spektakel, šov, zgodba in izjemna zabava, če ne bi bilo navijačev. Če navijači ne bi hodili na stadione, gledali tekem po televiziji, plačevali članarin, da so lahko del kluba, kupovali drese, šale in vse druge navijaške rekvizite, se učili himn, navijanja in napevov, nogometa profesionalno ne bi igral nihče. Zato so navijači potrebni za obstoj nogometa. Zato so dvanajsti igralec na tekmi. Zato se zmaguje zanje. Zato se tekme začenjajo. Zato se o nogometu govori. Zato nogomet je. Zanje. Za dvanajstega igralca.
Obstaja neskončen spisek razlogov, zakaj navijači podpirajo katerega izmed klubov ali reprezentanc. Zakaj sledijo novicam, kupujejo časopise, se borijo za vstopnice, potujejo na tekme, žrtvujejo svoj čas in denar za nogomet? Nogomet je sprostitev, je usmeritev, zabava, razvedrilo in je nekaj lepega, čemur se navijači posvečajo v svojem prostem času. Nogomet spremlja in igra največ ljudi na svetu in je dokazano najbolj popularen šport. Na svetu mu je vdan največji kos svetovne populacije. Sledita mu košarka in kriket, a zelo počasi in s precej nižjimi številkami. Nogomet zaradi svoje popularnosti doseže največ ljudi in največ med njimi se s tem športom tudi ukvarja. Nepregledne množice privržencev, ljubiteljev, gledalcev, vernikov je pripravljenih za nogomet prispevati svoj čas in denar. Dve najbolj individualni lastnini vsakega posameznika. Dve stvari, s katerimi upravlja vsak sam, pod določenimi pogoji, kakor ve in zna. Veliko tega je namenjenega prav nogometu.
Na nogomet romantično gledam kot na sklenjen energetski krog, kjer so najpomembnejša čustva. Gledalci črpajo energijo igrišča, jo spremenijo v čustvo pripadnosti, želje in ljubezni in jo vračajo nazaj na igrišče nogometašem. Ko se ta energetski krog sklene in je seštevek energije z igrišča enak energiji, ki jo navijači vračajo, se na stadionih vzpostavi nek magičen odnos. Tak, zaradi katerega vedno znova želiš doživeti ta adrenalin in to vznemirjenje, ki jo lahko prinesejo samo nogometne tekme v živo.
Polemika o tem, kdo je bolj pomemben za nogomet, ali navijači, ali nogometaši, je podobna tisti, kaj je bilo prej, kokoš ali jajce. V nogometu gre za vzajemnost. Prepričana sem, da če ne bi bilo gledalcev, se profesionalnega nogometa ne bi igralo. Navijači so tisti, zaradi katerih se zgradijo izjemni arhitekturni presežki, kar stadioni, vsi po vrsti so. Zaradi njih so na teh stadionih stoli, rezervirani zanje. Cena sedeža je odvisna od trenutne forme kluba, posameznikov na igrišču, pomembnosti tekmovanja in predvsem od pripadnosti. Čarobno je sedeti na nabito polnem stadionu in gledati nogometno tekmo. Povsem nezemeljska izkušnja je, ko ob zadetku na domačem stadionu začutiš pozitivno energijo eksplozije, ki se sprosti iz slehernega sedeža, se združi in zažari. Za te eksplozije in občutja, ki jih lahko da samo tekma v živo se splača peljati, kupiti, doživeti. Zato je nogomet spektakel namenjen navijačem.
Navijači so na stadionu zato, da spodbujajo. Da bodrijo. Verujejo in da izlijejo na zelenico tisto energijo, ki napaja in vleče nogometaše naprej. Zelo težko in boleče je nogomet igrati pred praznimi tribunami. Zato nogometaši in klubi morajo imeti dober odnos z navijači in jih morajo spoštovati. Navijači na tekmo prinesejo atmosfero in včasih za to svojo vdanost tudi kaj zahtevajo nazaj. Pravi navijači so klubom vdani tudi, ko jim ne gre. V času rezultatske krize kluba se izluščijo najzvestejši in najbolj predani navijači, ki predstavljajo bistvo življenja vsakega nogometnega kluba.
Tudi navijači morajo upoštevati pravila. Čeprav je nogometna tekma množična prireditev in naj bi sama po sebi morala biti pozitivna izkušnja se, tako kot povsod, na sedežih tribun znajdejo tudi taki, ki tam nimajo kaj iskati. Nemalo je dogodkov, ko se je navijaštvo na tekmi končalo z izgredi in tudi že, tako nas opozarja zgodovina, s tragedijami. Tribune nogometnih stadionov nikoli ne smejo biti oder za nestrpnost, kakršnokoli že, prav tako tam nimajo kaj iskati žaljivke, psovke, vulgarnost, rasizem … Vse nogometne organizacije imajo ničelno toleranco do navijaških izgredov in prav je tako. Nekatere države, med njimi je najbolj uspešna Anglija, so našle učinkovit način kako se ubraniti tistih, ki na stadionih delajo zdraho. Preprosto jim prepovedo obisk stadiona za vedno in stvar je zaključena. Sem pa prepričana, da med tekmo, če je atmosfera dobra, če se energetski krog sklene, kot se more, nihče ne pomisli na zdrahe. Takrat je pomembna le tekma, nogometaši, žoga in gol. Takrat je nagrada za kupljeno vstopnico največja.
Ocenjuje se, da je kar polovica svetovnega prebivalstva nogometnih navdušencev. Ja, številka, s katero operirajo raziskave o priljubljenosti nogometa v svetu se giblje okoli 4 milijarde. Pravzaprav bi bilo ob taki številki skoraj neverjetno, da nogomet ne bi bil številka ena. Ob taki navijaški podpori … V to številko so seveda všteti vsi, ki kakorkoli spremljajo nogomet. Zato ni čudno, da se v nogometu vrti tudi največ denarja, največ novic, rojeva največ emocij in se dogajanja največ; tudi afer in zdrah. Izkazalo se je, da klubi, ki nimajo odnosa z navijači na dolgi rok nikoli ne morejo biti uspešni. Zato so navijači del kluba. Obarvani v enake barve. S podobno miselnostjo in identičnimi apetiti. Navijači v samem odnosu do kluba ne bi smeli nikoli izostati. Gre za nekak, skoraj ljubezenski odnos, oziroma sobivanje, saj navijači prinašajo denar v klubsko blagajno, iz katere klub jemlje sredstva za predstave.
S tako ogromnim občinstvom, kot ga ima nogomet, je lahko operirati, zato so zneski, ki se pretakajo okrog tega športa, res vrtoglavi. Najbogatejši klubi imajo za seboj največ privržencev. Praktično nemogoče je priti do vstopnic za tekmovanja največjih in najpopularnejših nogometnih klubov. Prava kalvarija čaka tistega, ki se je odločil priti na tekmo na Stanford Bridge, Santiago Bernabeu, Camp Nou, Allianz Areno ali katerikoli drug stadion velikega nogometnega kluba. Pravzaprav je potrebno odmisliti denar, saj cene vstopnic segajo v nebo. Prav tako je treba biti povsem pripravljen, da tekme, ki si jo želiš ogledati ne boš videl, ker preprosto ni vstopnic. Zato priporočam fleksibilnost, da je vseeno na katero tekmo boš prišel, samo da boš prišel. Tekme so razprodane mesece vnaprej, nekatere lige celo leta. In vse to je naredila globalizacija nogometa, to je naredila pripadnost navijačev klubom in to je naredila ljubezen do žoge in gola.
Pripadnost navijačev nogometu sega veliko dlje od obiskov tekem v živo. Pomembno je tudi uvrščanje tekem v urnike vsakdana in prirejanje aktivnosti glede na razpored tekem. Pa čeprav gre zgolj za ogled tekme pred televizijo. Da bodo televizijske pravice ogromen posel je bilo jasno, ko so leta 1937 prvič predvajali nogometno tekmo po televiziji. Seveda se je spet vse začelo v Angliji. Angleška Premier liga je danes najbolj gledana in spremljana liga na svetu. Pravice prenosa tekem za to ligo so najdražje na svetu. Televizijski postaji SkySports in BT Sports sta za tri leta plačali 5,3 milijarde angleških funtov. Ogromno? Niti ne, če upoštevamo, da Premier liga doseže gledalce v 212 državah sveta in se lahko pobaha z zavidljivo, neverjetno številko 5 milijard gledalcev na sezono. Gledalcev – navijačev, navdušencev.
Navijaške skupine
Navijači spremljajo nogomet zaradi same igre, napetosti, vzdušja, genialnosti in dogodka samega. Člani navijaških skupin postanejo zaradi vpetosti, povezanosti in predvsem pripadnosti. Biti del navijaške skupine pomeni biti del kluba. Prelepo je videti navijanje navijaških skupin, ki po navadi s klubom in za klub dihajo ne glede na vse. Pripadnost klubu je v večini primerov brezpogojna. Ne glede na to, kdo je lastnik kluba, športni direktor ali igralec … Klub je klub in v klubu gre za čast. Tudi pri navijačih. Zato so navijači dvanajsti igralec na igrišču, saj brez energije, ki jo zlivajo na igrišče tekma ne bi bila zanimiva. In tudi zato, ker na drugi strani igralci igrajo nogomet zaradi in za navijače. Zato sklenitev tega kroga ne bi smela biti nikoli in na nobeni tekmi pod vprašajem. Vsak nogometašev avtogram, stisk roke, selfi ali objem z navijačem ni vržen stran ali brez veze. To delajo zato, ker vedo, da stadioni odmevajo, če sedeži niso zapolnjeni. In to delajo zato, ker vedo kako neverjetno težko je igrati pred praznimi tribunami. Tisto prvinsko ljubezen do klubov in nogometa lahko zares prižgejo samo polne tribune stadionov.
Slovenija je navijaško razdeljena na zelene in vijolične. NK Maribor in NK Olimpija ustvarita pri nas vzdušje nogometnega derbija. Viole in Green Dragonsi imajo oboji jasno izražen odnos do svojih ‘svetih klubov’. Oboji navijajo za klub, za čast, za grb, za ljubezen in za ponos. In ne marajo eni drugih. Če Mariborčanom v srcih bije vijolično srce, se Ljubljančanom po žilah pretaka zelena kri. Pa se vendarle zelena in vijolična združita, ko na zelenici slovenska nogometna reprezentanca igra za slovenski grb, zastavo, domovino, čast. Takrat vse združi Zdravljica. Takrat vsi skupaj, zeleni in vijolični skupaj skačejo na znano in edino pristno navijaško »Kdor ne skače ni Slovenc’«. In to je lepota navijanja. To je lepota nogometa.
Slovenski navijači
