Marinko Galič je legenda slovenskega nogometa. Bil je nezamenljiv član zadnje, obrambne linije slovenske nogometne reprezentance, ko se je ta uvrstila na evropsko in svetovno prvenstvo. Bil je tudi del vijolične ekipe Maribora, ko se je na Ljudskem vrtu prvič slišala himna Lige prvakov. Njegov prispevek k uspehu slovenskega nogometa je brezčasen, kariera zavidljiva. Nogomet je imel in ga še vedno ima rad. To se je videlo in čutilo na vsaki tekmi. Rad ima tudi otroke. Ti dve ljubezni je zdaj, po končani karieri uspešno stkal skupaj in uresničil sanje o svoji nogometni šoli, ki jo ima v Mariboru. Danes je najraje na igrišču, med otroki, ki se pri njem učijo prvih nogometnih korakov.
Neusmiljeno je snežilo. Napovedan snežni metež ni prizanašal in se je izživljal v svoji najgrši različici. Intervju z Marinkom Galičem je bil dogovorjen v Mariboru, v njegovem športnem centru en snežni metež stran. Pa sva z Majdo šli, čeprav je sneg ves čas skrival cesto pred nama in so v drugi polovici poti promet ustavljali prevrnjeni tovornjaki. Verjetno ne bi šla takrat, v tistih razmerah, za nič drugega v Maribor. Tega nisem smela zamuditi. Na koncu snežnega meteža sem dobila izjemne zgodbe. Marinko Galič me je v šest urnem klepetu nagradil s svojimi spomini, nogometom in me spustil v svoj čarobni svet.
Uživam v poslušanju zgodb z nogometnih zelenic. Uživam med vpijanjem ubesedenih izkušenj tistih, ki so z igranjem nogometa spremenili zgodovino in po vseh teh letih še vedno žarijo na slovenskem športnem nebu. Prepustila sem se njegovemu vodenju po igriščih, kjer je igral, vstopila v njegov vrtinec spominov, ki se je začel vrteti leta 1991, ko je prestopil v člansko vrsto njegovega Kopra in vse do vrat in sedanjosti njegovega športnega centra.
Marinko Galič je bil je član slovenske nogometne reprezentance, ko je ta dosegla prvi največji uspeh v zgodovini slovenskega nogometa. 66-krat je oblekel dres s slovenskim grbom in zastopal našo domovino na evropskem in svetovnem prvenstvu. Takrat je bil med tistimi, ki so odprli veliko knjigo zgodovine in vanjo z zlatimi črkami napisali največje nogometne uspehe. 66-krat mu je, medtem ko je stal na igrišču, igrala slovenska Zdravljica. Nepregledna množica prebujenih navijačev je skakala ob predstavah slovenske reprezentance. Bil je del tistih, zaradi katerih se je rodil znameniti »Kdor ne skače ni Slovenc’«. Takrat smo skakali vsi. Vsi Slovenci. Najprej v Belgiji in na Nizozemskem, ko nas je tja odšlo 10.000. Potem smo začeli polniti slovenske nogometne stadione, kričati iz naslade uspeha in vzklikati junakom na igrišču. Potem je prišlo svetovno prvenstvo v Južni Koreji in na Japonskem. Čeprav se je vse skupaj dogajalo na drugi strani sveta, nas to ni ustavilo. Takrat je bilo vseeno, da se odpravljamo nevarno daleč. Obkrožili bi zemeljsko oblo, če bi bilo potrebno. Za naše nogometaše. Za nogometno reprezentanco, ki je takrat prerodila Slovence in Slovenijo. Marinko Galič je bil med tistimi, ki so v nas prižgali narodno zavest in poteptali do takrat znano dejstvo, da smo Slovenci samo smučarski narod. V obrambni liniji je predstavljal nerešljivo zagonetko takratne igre naše reprezentance. Neprebojna obrambna črta je bila eden močnejših adutov takratne igre. Marinko Galič je bil na igrišču vedno osredotočen, sproščen in zelo, zelo željan zmage.
Ne vem, ali se vsi člani takratne zasedbe slovenske nogometne reprezentance, tiste zlate generacije zavedajo, kakšno nogometno evforijo so povzročili z uvrstitvijo na Evropsko prvenstvo 2000 in dve leti kasneje še z uvrstitvijo na svetovno prvenstvo 2002.
»Seveda smo se zavedali tega. Nogomet je bil in je še vedno najbolj globalen šport na svetu. Takrat smo veljali za smučarski narod in nas nihče ni jemal resno. Ampak tisto, kar se je dogajalo v obdobju prve uvrstitve na evropsko prvenstvo, je bilo noro. Vsa tista nepregledna množica ljudi, ki nas je pričakala na Brniku, ko smo se vračali iz Kijeva. Spomnim se občutkov, ko smo gledali to množico iz letala in kako dober je bil občutek, ko je pilot z letalom zaokrožil nad Brnikom. Spomnim se, ko smo se z avtobusom peljali z letališča, da so bili avtomobili parkirani ob cesti od Brnika do Kranja, ker preprosto ljudje niso imeli kje parkirati. To so občutki, prizori, ki jih ne bom nikoli pozabil. Seveda smo začutili vso to ljubezen. Takrat je bilo prvič. Potem so se uspehi nadaljevali in evforija je bila vedno manjša. Vedno je samo enkrat, prvič.«
Marinko Galič je bil del najbolj bleščečega obdobja slovenskega nogometa. V reprezentanco ga je prvi, leta 1994, vpoklical selektor Zdenko Verdenik. A se je krivulja uspehov začela dvigovati šele s prihodom selektorja Srečka Katanca.
»Potrebno je biti pošten in iskren. Vse se je spremenilo s prihodom Srečka Katanca. Z njim je bil neki drugi pristop. Prej smo igrali bolj zaprto. Naša glavna skrb je bila, da ne dobimo gola. Stali smo bolj zadaj. Pri Katancu je bilo čisto drugače. Igralce je razbremenil. Kar naenkrat ni bilo sestankov, analiz, obremenjevanja. Edino kar je res želel je bilo, da smo na treningih in tekmah dali vse od sebe. Za razliko od prej, smo morali razmišljati samo o svoji igri. Ne o nasprotniku, ampak o svoji igri. O nas. Dal nam je tudi vedeti, da tudi, če bomo izgubili, bo on stal za nami, če bomo razmišljali le o nas in dali vse od sebe. In on je za nami tudi res stal. Popolnoma nam je spreobrnil glavo. Vedel in verjel je, da znamo in da se lahko kosamo tudi z vsakim. On je zagotovo prvo ime, ki je zaslužno za ves takratni uspeh. On je prvo ime te pravljice. Naredil je najprej preobrat v naših glavah.«
Slovenija se je z vsemi navijači prvič zares zavedala, da je reprezentanca drugačna, da se sme sanjati, da lahko gremo daleč, ko je Milenko Ačimovič za Bežigradom zadel enega najlepših golov s sredine igrišča in začeli smo verjeti. Do takrat ni verjel praktično nihče. So nogometaši verjeli že prej?
»Jaz mislim, da je bila odločilna tista kvalifikacijska tekma z Gruzijo. Na tisti tekmi je bil Srečko Katanec izključen, ker je bil ob igrišču preveč aktiven. To je bilo zelo nenavadno, da se slovenski selektor bori za igralce in se prereka s sodniki … To je bil šok tudi za nas, igralce. Takrat, na tisti tekmi so navijači začeli drugače navijati za nas. Tisto je bil tisti ‘klik’ čisto pri vseh prisotnih; navijačih, igralcih, novinarjih. Takrat se je vzpostavila tista naveza med navijači in reprezentanco. Takrat se je tudi znotraj reprezentance vzpostavila kemija.«
Kemija, ki je delovala in se prelila v vse kotičke Slovenije. Srečko Katanec je, kot odličen nogometaš takrat znal iz igralcev, ki jih je imel na voljo, iztisniti največ kar je bilo mogoče.
»Vse je bilo na naši strani. Okoliščine so bile prave. Vsi smo se borili in vsi smo verjeli. Med nami ni bilo igralca, ki ni dal vsega od sebe. V nikogar ne moremo upreti prsta, da ni dal svojega maksimuma. Z rezultati je rasla tudi samozavest in potem je bilo vse lažje.«
Kako se počuti igralec na igrišču v Kijevu, ki ga je v celoti prekril sneg. Mraz je bil ubijalski, igrala se je povratna tekma kvalifikacij za največji uspeh Slovenije v nogometu. Miran Pavlin zadane za 1:1 in Slovenija se je uvrstila na prvo veliko tekmovanje v zgodovini. A tekla je šele 76. minuta. Kaj takrat premišljuje igralec na igrišču, oblečen v dres, z vso tisto težo zavedanja uspeha, rezultata, ki je na njegovi strani?
»Ko je padel gol smo vsi vedeli. Hočeš, nočeš takrat premišljuješ, da si na evropskem prvenstvu in predvsem, da moraš zdržati. Takrat se pojavi dodatni adrenalin. Če si utrujen, nisi več. Če te zebe, te ne zebe več. Takrat nismo popustili. Vse smo dali od sebe. Vedeli smo tudi, da, četudi bi izgubili, se ne bi imeli česa sramovati. V zadnjih minutah daš vse od sebe in moliš, da sodnik čim prej zapiska. Potem je zapiskal … in … takrat ste vsi vedeli, kaj se je dogajalo. Norišnica.«
Za evropskim prvenstvom so prišle kvalifikacije za svetovno prvenstvo in nov uspeh reprezentance s tem, ko se je uvrstila na največje tekmovanje v nogometu. Slovenija je bila zraven. Južna Koreja, kjer je igrala Slovenija je bila hkrati tudi prizorišče razpada najboljše nogometne generacije. Mogoče je bilo preveč vsega za vse, dejstvo je, da se je po končanem svetovnem prvenstvu slovenska nogometna reprezentanca morala oblikovati znova. Marinko Galič ima v svoji biografiji vpisan nastop na Evropskem in svetovnem prvenstvu.
»Zame je bilo pomembnejše evropsko prvenstvo. Tudi zato, ker je bilo prvič. Mislim pa tudi, da je evropsko prvenstvo po kvaliteti boljše od svetovnega. Navsezadnje so evropske reprezentance po kvaliteti, po večini najboljše. Koncentracija kvalitete je vedno bila v Evropi. Zato je spomin na tisti EURO zame najboljši in najlepši. Tam smo bili najboljši. Najbolj povezani. Pa še navijači so nas prišli trumoma spodbujat. Bilo je izjemno. Na svetovnem prvenstvu pa se je dogajalo, kar se je dogajalo. Meni je samo žal, da se je vse to zgodilo, ker če se ne bi, takrat reprezentanca ne bi razpadla in večina nas bi ostala še en cikel. Tudi slovo bi bilo drugačno. Upam si tudi trditi, da bi se, če bi vztrajali uvrstili še na eno evropsko prvenstvo. Naša generacija je bila takrat pripravljena. In tako slovo bi bilo najboljše možno slovo.«
Marinko Galič je vsako tekmo, ki jo je igral jemal, kot vsako drugo tekmo. »Treme nisem imel v življenju pred nobeno tekmo nikoli nobene. Pa naj je šlo za povsem nepomembno tekmo v klubu, ali tekmo na evropskem prvenstvu. Nikoli.«
Marinko Galič je na igrišču, postrojen pred uradnimi tribunami stadionov poslušal slovensko himno. V dresu Maribora je, prav tako postrojen na zelenici poslušal himno Lige prvakov. Ti zvoki so v njegovih knjigah zabeleženi kot največji uspeh njegove kariere. Poleg državnega dresa je v svoji karieri nosil in zamenjal deset dresov različnih klubov in za nogometnim kruhom odšel celo do Kitajske. Vse skupaj pa se je začelo v Kopru, kjer je igral in živel do svojega 23 leta. Potem je šel v Maribor, pa v Zagreb, Mursko soboto, pa vse do Kitajske in Cipra. Vmes je spisal kariero vredno priklona.
»Najboljše igre in najboljša leta sem pustil v Kopru in Mariboru. V dresu Maribora sem doživel največje uspehe kariere. V Mariboru je bilo tudi najlepše igrati nogomet zaradi navijačev in ker je to res pravo nogometno mesto. Bil sem v ekipi, ki se je uvrstila v Ligo prvakov, izbran sem bil za športnika Maribora in bil dvakrat igralec prve slovenske nogometne lige. Za obrambnega igralca je to sila redko.«
Galič je vedno veljal za zelo poštenega igralca. Na tekmi je dal vse. Grizel. V kateremkoli dresu.
»Dinamo Zagreb je najboljša ekipa pri kateri sem igral na klubskem nivoju. Na žalost tam nikoli niso prav marali Slovencev in smo imeli vedno malo problemov. Na Kitajskem je bilo zanimivo. Njihova liga je zelo dobra in tudi zelo so talentirani. A so velike lenobe. Tega tu nismo vajeni, zato je bilo tam drugače. Tudi korupcija je tam kar velika. Zaradi teh svojih lastnosti ne morejo narediti nič resnejšega v nogometu. Na Cipru je bila zadeva podobna. Tudi tam je bilo prisotne precej lenobe. Imajo pa izjemne razmere za življenje in igranje nogometa. Pogoji za igranje in treniranje so fantastični. Spomin na Ciper sicer ni ravno najlepši. Od tam sem šel na grdi način.«
Za navijače je zagotovo eden najlepših trenutkov tekme tisti, ko iz zvočnikov stadiona zadoni himna. takrat se človek na tribuni počuti del neke zgodbe. Kakšen občutek je šele, ko v ravni vrsti, postrojen, v družbi soigralcev zate, zaradi tebe, tebi igra ta ista himna. Katera je mogočnejša? Lepša? Zdravljica ali himna Lige prvakov, ki igra res le pravim, velikim, nogometnim mojstrom? Katero od teh dveh je lepše poslušati na igrišču?
»Seveda je himna Slovenije mogočna. Seveda je nekaj najlepšega, ko igrati za svojo državo. A če vprašate mene, konkretno za to dvoje, mi je bilo bolj vešč in v večjo čast poslušat himno Lige prvakov. Uvrstiti se na to največje klubsko tekmovanje in poslušati himno na igrišču, ko zadoni, je res dobro. Takrat dobiš neko potrditev, da res igraš med najboljšimi. Da je nivo najvišji. Zato je to, kar sem doživel z Mariborom največji uspeh v moji karieri. Zato je vsa ta zgodba, ki jo tudi danes še piše NK Maribor, tako dobra. In tako velika. Ko je v klub prišel Zlatko Zahovič, kot športni direktor je klub še bolj zrasel. Svoj posel obvlada in to dela vrhunsko. Uvrstitev v Ligo prvakov se lahko primerja samo z evropskim prvenstvom. Tudi tisto je bilo prvič. Noro je bilo. V Mariboru nismo mogli iti po ulici. Ne v trgovino, niti k frizerju. Vsi so nas poznali. Vsi so nas ogovarjali. Vsi so želeli avtogram.«
Najlepši trenutek v nogometu?
»Najlepše je, če daš odločilen gol na tekmi. Take trenutke je tudi po televiziji lepo gledati. Kot igralec pa imam rad neobremenjenost in sproščenost na igrišču. Trenutek, ko se nogomet igra sproščeno. Takrat sem najbolj užival. Nogomet je zelo enostavna igra. Sem nogometni romantik in rad imam igralce, ki znajo igrati. Zato uživam, ko gledam Messija. Malo mi je žal, ker se je nogomet spremenil. Smo v nekih drugih nogometnih časih, ker ni več prostora za romantiko. Nogomet se je od mojih časov spremenil.«
Marinko Galič ima rad nogomet. Nogometaši ob koncu kariere uberejo različne poti. Nekateri se zaposlijo v klubih, odprejo lokale, ali pa se ukvarjajo s povsem drugimi zadevami. Pri 25. letih je v aktivnem obdobju igranja nogometa začel Marinko Galič že sanjati o svoji nogometni šoli. Ta želja se je oblikovala in ob koncu kariere je pod Pekarsko Gorco zrasel Športni center Marinko Galič, kjer vzgaja otroke in jih uči prvih nogometnih korakov v, verjetno prvem in edinem, nogometnem vrtcu.
»Nekateri pri nas začnejo že pri treh, štirih letih. Pridružijo se klubu, trenirajo in se zabavajo. To je najlepše. Trenirajo tudi punčke. Na igrišču sta vedno dva trenerja. Tako vsi dobijo možnost. Če je pristop pravi, je vse dobro. Najbolj pomembno pa je, da imaš te otroke, ki jih treniraš, rad. Zgodbo sem začel na način, da je vse sproščeno in na družinski bazi. Starši pripeljejo otroke, mi zanje poskrbimo. Zabavamo se vsi. Neskončno uživam v delu z otroki.«
Vsa ta uspešna zgodba, ki se dogaja v njegovem športnem centru ne bi bila mogoča, če Marinko Galič ne bi v prvi vrsti oboževal otrok. In nogomet. »Od mame sem dobil čut do otrok in do ljudi. Res jih imam rad. Največje zadovoljstvo je, ko srečam otroka, ki je treniral pri meni in me po parih letih sreča, me objame in mi reče »Moj trener!« To je najlepši občutek na svetu. Največja nagrada za moje delo pa bo, ko bo eden od teh otrok, ki pri meni trenirajo in so trenirali, nekoč zaigral za prvo ekipo Maribora. Takrat bom vedel, da sem tem otrokom dal res pravo osnovo.«
Marinko Galič ima tri otroke. »Najraje na svetu imam svoje otroke. Mlajši sin in hčerkica tudi trenirata nogomet in uživam, ko ju gledam in spremljam na njuni poti. Vesel sem tudi, da imata rada nogomet.« Pa je sinu lažje, ker nosi priimek enega najboljših nogometašev vseh časov v Sloveniji? »Včasih je prav to, da je moj sin velika ovira. A bi dal. Dal bi vso mojo kariero, vse uspehe, vse zmage, vse tekme, vse izkušnje, ki jih imam, če bi lahko mojim otrokom s tem pomagal na njihovi poti. Oni so smisel mojega življenja.«
