Žal mi je, da je Michel Platini pri kreiranju nogometa s položaja nogometnega funkcionarja naredil toliko napačnih stvari, da je povsem zasenčil svojo izjemno nogometno kariero. Zasenčil je zgodbo navdiha, uspeha, predanosti in genialnosti. Ob njej se koža naježi, kot se je naježila vsakomur, ki je imel čast Platinija gledati na igrišču. Kako je prevzel odgovornost in kako natančne so bile njegove podaje in precizni streli na gol. Kako je zadel. Za zmago, čast, klub, domovino in zase. Zasenčil jo je z drugo zgodbo, ki jo je spisal po končani nogometni karieri. Takrat je nastala zgodba razočaranja, pohlepa in prevzetnosti. Tudi ob njej se koža naježi, a iz popolnoma drugačnega razloga. Gnusna ravnanja, ki jih je storil kot nogometni funkcionar, so pustila dolge sence na njegovih uspehih. Michelu Platiniju danes dobrega imena ne more povrniti niti spomin na izjemno nogometno kariero.
O francoskem nogometašu Michelu Platiniju, ki je 21. junija letos praznoval svoj 65. rojstni dan, je bilo veliko napisanega. Bil je zvezda nogometnih igrišč, natančni izvajalec prostih strelov, neverjeten podajalec in brezhiben v dresu treh klubov in francoske reprezentance. Sem in tja sta ga izdala temperament in obnašanje, a so bili njegovi uspehi vedno v ospredju. Po končani nogometni karieri se je zgodba o njem spremenila. Njegova dejanja so vrgla zelo slabo luč na njegovo kariero. Korupcija, prirejanje tekem in veliko denarja, ki je izgineval, so stvari, ki v nogometu ne bi smele najti svojega mesta. Michel Platini je zaradi vseh obtožb obdan z gardo odvetnikov, ki ga vsakokrat, oh, kolikokrat že, skušajo rešiti in zaščititi … a je obtožb preveč.
Za ta članek ne bi smelo biti pomembno ali je Platini zares grešil, ali ne. Ne bi smelo biti pomembno, koliko denarja se je steklo od kjerkoli na njegov račun. Nogomet je vendarle en velik posel, kjer je veliko denarja. Pa na žalost ne gre mimo tega. Nogometni megazvezdniki že v času kariere zaslužijo toliko, da jim nikoli ni več treba delati. In to ne le najboljšim nogometašem te generacije, tudi tisti, ki so oblikovali nogometno sceno v preteklosti lahko še danes zelo dobro živijo na račun nogometne slave. V nogometu je bilo vedno veliko denarja. Tudi Michelu Platiniju zagotovo zaradi denarja ni bilo treba ostati v nogometu. Bil je dober, kaj dober, odličen nogometaš. Ko bi le lahko za »odličen nogometaš« naredila piko. Pa je ne morem, ker je ni naredil niti on. Pa se bom vseeno poskušala osredotočiti samo na nogometno igrišče, saj so njegove predstave kljub vsemu vžgane v zgodovino svetovnega nogometa. Potem pa je bil tudi trener, funkcionar in šesti predsednik UEFA. Je bila razlog moč? Mogoče položaj? Ali celo pohlep? Ne vem, kaj ga je vodilo naprej, bi pa lahko in bi moral svojo kariero zaključiti s kariero aktivnega igralca nogometa. Če bi jo, bi danes ta članek brali brez cmoka v grlu.
Da bo Michel Platini karkoli drugega, kot nogometaš, je bilo malo verjetno. Čeprav je imel kot otrok velike težave z dihanjem, srcem in je bil precej suhljat, si je vedno želel igrati nogomet. Že oče je bil profesionalni nogometaš in kasneje dolgoletni direktor kluba AC Nancy. Ker mladega Platinija zaradi zdravstvenih težav ostali klubi niso vzeli v svoje vrste, je začel v klubu, ki ga je vodil oče. V sedmih sezonah pri Nancy mu je uspela vrhunska statistika, ki kaže, da je na 181 uradnih nastopih dosegel 98 golov.
Z goli so prišle prve lovorike, prvi zaslužek, prva slava, klubi so se začeli zanimati zanj in prvič je nastopil tudi za reprezentanco. Z njo je nastopil na treh svetovnih prvenstvih v letih 1978, 1982 in 1986 in dvakrat prišel celo do polfinala. Legendarna francoska naveza Platini, Alain Giresse, Luis Fernández in Jean Tigana, ki so ji pravili tudi »carré magique« (čarobni kvadrat), še danes velja za najučinkovitejšo povezavo v veznih vrstah in tisto, ki je francoski nogomet v osemdesetih letih povzdignila na izjemen nivo.
Najuspešnejše veliko nogometno tekmovanje za Platinija je bilo EURO 1984. Na petih tekmah je zadel devetkrat, s čemer je še vedno najboljši strelec na evropskih prvenstvih vseh časov. Francozi so na tistem evropskem prvenstvu v finalu premagali Španijo in osvojili prvo nogometno lovoriko. Platini je bil enajst let član francoske reprezentance, zaigral na 72 tekmah, dosegel 41 golov in 49 krat nosil kapetanski trak.
Platinijeva klubska kariera je bila podobno konstantna kot reprezentančna. Po preteku pogodbe je Nancy zamenjal za Saint-Étienne, kjer so ga čakale tri precej mlačne sezone. Klub ni nikoli dosegel svojih visokih pričakovanj, vendar pa je Platini ohranjal nivo igranja, kot ga je prinesel iz Nancy. Na 104 tekmah dosegel 58 golov.
Potem pa je prišlo leto 1982 in prestop v italijanski Juventus. Takoj po prihodu v Torino je po Liamu Bradyju nasledil dres s številko 10. Pričakovanja so bila gromozanska. V ekipi, ki je bila sestavljena v glavnem iz italijanskih reprezentantov, je imel Platini sprva kar nekaj težav. Italijanski nogomet je bil popolnoma drugačen od francoskega in kar nekaj časa je potreboval, da je sprejel drugačno igranje in dojemanje igre. V trenutku prestopa je postal tudi tarča zahtevnega italijanskega občinstva, ki so nogomet doživljali veliko bolj čustveno, kot je bil vajen. Italijanski mediji so ga oblegali z vseh strani, bil je izrazito pod drobnogledom celotne javnosti, saj je v Juventus, kot veliki francoski zvezdnik prišel na najvidnejšo pozicijo. Skoraj ni zdržal, saj se ni znal prilagoditi načinu igranja. Skoraj bi odšel isto leto, kot je prišel. Ključni trenutek v tistem obdobju je bil, ko je uspel prepričati vodstvo kluba, da zamenja taktiko na igrišču. Poslušali so ga. Dali so mu možnost in Juventus je prvo leto po prihodu Platinija z novo taktično postavitvijo prišel do finala Lige prvakov in italijanskega pokala. V naslednjih letih sta sledila dva naslova državnih prvakov leta 1984 in 1986 in osvojitev lige prvakov. Platini je bil najboljši strelec italijanske lige v treh zaporednih sezonah, od 1983 naprej. Takrat je prejel tudi tri zaporedne nagrade za najboljšega nogometaša Evrope. Njegove predstave na igrišču so bile brezhibne. Blestel je, preporodil sebe in celotni klub.
Finale Lige prvakov, leta 1985, med Juventusom in Liverpoolom na stadionu Heysel v Belgiji bi moral biti najsvetlejši trenutek v Platinijevi karieri. Juventus je zmagal, edini gol na tekmi je dal Platini. Tekma velja za enega najbolj črnih dni v zgodovini nogometa. Na tribunah, kako uro pred tekmo, se je zgodila tragedija, ker so se med seboj udarili navijači Juventusa in Liverpoola. Končalo se je z 39 mrtvimi, po večini Juventusovimi navijači, več kot 600 je bilo ranjenih. Med prerivanjem, izzivanjem in grožnjami so padli zidovi, ograje in človeško dostojanstvo. Takrat, pred tistim finalom so dokončno padle tudi meje navijaške strpnosti. Nogomet je postal prevelik magnet za množice, preveč popularen, da bi lahko zdržal. Na povsem napačen način so v nogometnih zvezah doumeli, da bo treba za varnost na stadionih storiti veliko več. Trenutki pred tistim finalom Lige prvakov so bili najtemnejši trenutki v zgodovini UEFA tekmovanj in nogometa na splošno. Štirinajst Liverpoolovih navijačev je bilo obsojenih in v zaporih so preživeli tri leta. UEFA je za pet let vse angleške klube izključila iz vseh evropskih tekmovanj. Liverpool je ostal kaznovan za še dve sezoni dlje.
Tisto tekmo v Belgiji so s precejšnjo zamudo sicer začeli in dokončali. Platini je dosegel edini zadetek na tekmi … in se zadetka veselil. Namesto, da bi bil to najbolj bleščeč trenutek v njegovi karieri se je znašel pod plazom kritik, ker se je številnim žrtvam navkljub veselil zmage. Juventus je s cmokom v grlu slavil svojo prvo evropsko lovoriko. Michel Platini je, kot veliki zvezdnik ostal v Juventusu do leta 1987, ko je nehal nogometno kariero. Na 147 tekmah in zadel 68 golov.
Michel Platini je eden najboljših nogometašev vseh časov. Tega naziva mu danes ne more vzeti nobena kriminalna preiskava. Leta 1983 je osvojil svojo prvo zlato žogo in v naslednjih dveh zaporednih letih še dve. Decembra leta 2000 je FIFA organizirala izbor najboljšega nogometaša stoletja. Platini je prišel do sedmega mesta.
Kaj je Platinija na igrišču delalo tako posebnega? Najbolj znan je postal po podajah, njegova specialnost je bilo izvajanje prostih strelov in enajstmetrovk. Sicer ni rad in veliko tekel, a je bil z žogo neverjetno hiter in bliskovit. Bil je raznovrsten, eleganten in inteligenten sredinski napadalec, ki je dajal veliko zadetkov. Imel je izjemno sposobnost za nadzorovanje tekme in znal je izkoristiti najmanjšo priložnost za natančno podajo. Žogo je obvladoval z izjemno predrznostjo. Preigravanje je bila njegova specialnost, ki jo je vedno znova nadgradil s kreativnostjo, razponom podaj in vizijo. Njegova šibka točki sta bili fizična pripravljenost in atletske sposobnosti. A ju je spretno nadoknadil z izvirnostjo v igri in izrazito tehničnimi sposobnostmi. Njegova največja vrlina je bila sposobnost zadeti zadetek z obema nogama in glavo. Pri prostih strelih je žoga velikokrat prekršila vse fizikalne zakonitosti. Najraje je imel, če je bil prosti strel oddaljen približno 20 metrov od gola. Takrat je z direktnim strelom žogo najraje poslal v loku prek živega zidu. Njegova tehnika izvajanja prostih strelov je navdihnila generacijo najboljših strelcev, ki so prišli za njim. Od njega sta se učila Andrea Pirlo in Alessandro Del Piero.
Čeprav je bil njegov talent neverjeten, pa je imel Platini pogosto težave s trenerji, predvsem zaradi pomanjkanja vzdržljivosti na treningih in nekoliko svojeglavega značaja. Vendar je bil izjemen na igrišču, prisoten, dominanten, napadalen in kreativen in kot tak pogosto ključni igralec tekme in mož odločitve. Zaradi teh vrlin si je prislužil vzdevek Le Roi (kralj).
Po končanju nogometne kariere bi se moralo vse skupaj končati. Če bi se, bi bil to članek o uspešni zgodbi. Pa ni. Zgodba se z upokojitvijo od aktivnega igranja nogometa nadaljuje leta 1988. Po upokojitvi je Michel Platini za štiri leta sedel na stol selektorja francoske reprezentance. Potem se je nogometa lotil s strani odločevalcev. Bil je predsednik tehničnega in razvojnega oddelka FIFE in podpredsednik Francoske nogometne zveze. Bil je tudi v organizacijskem odboru, ki je organiziral Svetovno prvenstvo 1998 v Franciji. Počasi je lezel je po lestvici navzgor, pridobival na popularnosti in leta 2007, kot šesti po vrsti postal predsednik UEFE.
In takrat se je začelo zares. Platini se je hitro zapletel v kar nekaj škandalov. Najprej naj bi bil vpleten v škandal v grškem nogometu, potem je bil omenjen v panamskih papirjih, njegovo ime se je omenjalo pri prirejanju in nastavljanju tekem. Potem sta se izgubila dva milijona evrov, ki naj bi jih predsednik FIFE nakazal predsedniku UEFE. Platini in Blatter sta bila v tistem škandalu spoznana za kriva in kaznovana s prepovedjo ukvarjanja in delovanja v nogometu. Kazen bi morala trajati do leta 2023, a sta se pogodila in od oktobra letos bo Platinijeva pot do nogometa spet odprta. Če ga seveda ne bodo spoznali za krivega pri novem škandalu, ki se mu obeta. Spet so ga dobili s prsti v marmeladi. Očitajo mu prejemanja podkupnin od katarskih naftnih mogotcev, ki naj bi si z denarjem kupili prizorišče naslednjega svetovnega prvenstva. Ta bo decembra 2022 v Katarju, sredi puščave. Sočasno s potrditvijo prizorišča, naj bi neznano kam izginilo kar 100 milijonov evrov. Platini seveda zanika. Zanikajo vsi. V vsej zgodbi sploh ni pomembno, da se bo nogomet vsej svoji prestižnosti igral v klimatsko povsem neprimerni državi, ob neprimernem času. Katar ima denar in z denarjem bodo kupili vse, da bo svetovno prvenstvo zagotovo največji in najbolj bleščeč nogometni spektakel. Zaskrbljujoče je dejstvo, da je Platini v času svoje kariere zagotovo zaslužil za eno svoje življenje. Za še enega je zaslužil kot selektor in za tretjega kot nogometni funkcionar. Je bilo res potrebno vsemu bajnemu bogastvu dodati še umazane milijone? No, ni kriv, dokler se mu (ponovno) ne dokaže. Zato je škoda, da se vsi njegovi izjemni nogometni dosežki mažejo z naftnimi milijoni. Da se z denarjem pozablja, kako suveren je bil pri izvajanju prostih strelov, kako dih jemajoče so bile njegove predstave, kako je znal pritegniti pozornost in biti vodja na igrišču.
Zato sta zgodbi o Platiniju dve. Ena o vsem tistem dobrem in lepem, kar lahko nogomet da in druga o vsem grdem in pokvarjenem. V eni zgodbi solze ponosa in veličastnosti, ki ga prinaša nogomet, v drugi solze razočaranja in gnusa. Zaradi druge zgodbe, se bo prava zgodba Michela Platinija vedno brala s cmokom v grlu.