Fuzbal je ljubezen je nova spletna stran.
Pred šestim leti sem začela pisat blog o nogometu. Na drugačen, moj način. Začela sem, ker na prehodu v 40-ta potrebuješ filter, pobeg, svoj svet. Prvič v življenju sem pisala o tistem, kar sem res oboževala. Sprva je bilo samo zame, potem so moji zapisi začeli dobivati bralce. Z bralci je prišel zagon, prišle so ideje … Potem je vzporedno prišla Dolce Vita in priložnost, da pišem tudi za revijo. Pravo revijo! Vsakokrat mi z nogometom uspe zapolniti tistih nekaj strani. Še bolj se je izkazalo, da pri pisanju neskončno uživam. Tako dobro je, ko članek zadiši. Blog se je napolnil s članki, intervjuji, zgodbami … nabralo se je 114 zapisov in je vse skupaj je postalo skoraj nepregledno. Bralcev je bilo vedno več in 146.000 ogledov je pomenilo, da moram naprej. Zato je nastala nova spletna stran, o kateri sanjam že nekaj let. Url se je skrajšal na fuzbaljeljubezen.si in bolgerski kotiček je zdaj nadomestila čisto prava, resna spletna stran.
Nekaj vsebine iz bloga sem že prenesla na novo stran. Nekaj zapisov bo ostalo v zgodovini, ker niso več aktualni. Ponosna sem predvsem na vse intervjuje, ki mi jih je uspelo narediti. Zelo sem hvaležna vsakomur, ki si je vzel čas zame in je odgovoril na vprašanja, ki me zanimajo. Ne zanima me denar, nečednosti, politika … vedno me zanimajo samo čustva. Kako se čuti iskrena, prvinska ljubezen do nogometa.
Intervju dobim zelo redko in zelo težko. Več razlogov je, zakaj je tako. Eden je verjetno ta, da sem ženska, ki govori o (še vedno) čisto moškem svetu. Še vedno velja prepričanje, da ženske vendarle ne moremo vedeti dovolj o nogometu. Drugi je verjetno, ker sem »le« blogerka. Blogerji v svetu nogometa ne moremo zasedati enake pozicije kot novinarji. Ne moremo in pika. Nismo vešči novinarskega ceha in zato ne moremo biti enakopravni. To je moje stališče. Tudi zato, ker nočem zažirati v delo novinarjev, ki jih spoštujem. Njihovo poslanstvo sta njihov kruh in voda, meni blog predstavlja le strast. Novinarji morajo pisati objektivno in osvetliti ter izpostaviti tudi negativne stvari. Zato jih cenim, občudujem in se jim klanjam, da to zmorejo. Bolgerji smo očiščeni uredniških pravil. In to je ta svoboda, ki mi je tako ljuba.
Pri svojem pisanju sledim samo enemu pravilu: nikoli nisem in ne bom pisala negativno o nogometu. Preveč ga imam rada in moj glavni privilegij je možnost, da lahko pogledam stran in se negativnih stvari ne dotaknem. Zavedam se, da bi prav s tovrstnimi zapisi in senzacionalističnimi članki dobila ogromno klikov, a to ni bil nikoli moj cilj. Branost in število klikov me nikoli nista gnala. Vedno je na prvem mestu želja, da povem in pokažem tisto, kar ob gledanju nogometa čutim in vidim jaz.
Zato, če pridem do intervjuja, svojim sogovornikom ne zastavljam težkih in provokativnih vprašanj, ampak se želim dotakniti tistega njihovega skritega, notranjega bita, zaradi katerega so prvič brcnili žogo, stekli čez igrišče, dvignili roke ob zadetku, spustili iz pljuč krik zmagoslavja in olajšanja.
Prav ta čustva rojevajo najlepše zgodbe. In zaradi teh neskončno lepih zgodb ostajajo intervjuji najljubši del nogometnega pisanja. Osem jih je bilo do sedaj. Neskončno hvaležnost čutim do vseh, ki so odgovorili na vprašanja, ki zanimajo mene. Matjaž Kek, dr. Andrej Stare, Marinko Galič, Gregor Židan, Radenko Mijatović, Janez Borovnica, Mladen Dabanovič in Andreja Leskovšek McQuarrie.
Vsi tisti, ki so mi dali intervju imajo za sabo neverjetne, navdihujoče zgodbe. Imela sem ta privilegij, da so mi jih zaupali, mi jih dovolili začutiti in jih napisati. Vsaka med njimi je fantastična, tako ali drugače povezana z nogometom. To so zgodbe o neskončni ljubezni, predanosti, življenju. Moja iskrena želja je narediti čim več podobnih intervjujev.
Vem, da je »tam zunaj« še ogromno zgodb, ki se morajo napisati. Ker se za zmagami, porazi in remiji skrivajo neverjetna čustva, ki jih snuje predanost in ljubezen do nogometa. In samo sogovornik z izkušnjo me lahko prepriča o pravi in neskončni ljubezni.
Te zgodbe so pomembne za otroke, ki z velikimi očmi in iskreno željo želijo obuti kopačke in steči čez igrišče. Ker si želijo okusiti vse tisto, kar gledajo po televiziji in spremljajo preko spleta. Skozi zgodbe tistih, ki so uspeli, jim želim povedati, da so sanje dovoljene. Da ni pravil, vzorcev in recepta za uspeh. Da nimajo meja in da morajo samo verjeti in zaupati. Samo z osebnimi izkušnjami tistih, ki so oblikovali nogometni svet, bodo verjeli. Želim jim pokazati, da uspeh ni le napolnjen bančni račun in objave v časopisih in družbenih omrežjih. Uspeh je, če se ukvarjaš z nečem, kar obožuješ.