20. februar 2019, zvečer
Tisti, drugi gol, v 83. minuti na stadionu Wanda Metropolitano je zabolel. Pravzaprav je zapekel. Juventus je proti Atleticu Madrid igral prvo tekmo osmine finala Lige prvakov in izgubljal z 2 : 0.
21. februar 2019, ob 6:50 zjutraj
Naslednje jutro ni bilo najbolj prijetno. Glava je bila še vedno vroča, v srcu je bolelo. Pot v službo je bila polna misli o včerajšnji tekmi. V avli, tik ob recepciji, ob registracijski uri se s sodelavcem boriva, da se najin prihod v službo zabeleži. Namesto dobro jutro: »A si videla?!«
»Seveda sem videla!«
»Ni šlo, ne?!«
»Ne, včeraj pa ni šlo!«
Stopim do dvigal, ki so se odločila, da ne bodo prav hitra. Bliža se drugi sodelavec in izraz na obrazu mi daje vedeti, da je gledal tekmo. Med tem, ko je vdihnil, se odločim, da grem peš v peto nadstropje. Izognem se pogovoru. Na prvih stopnicah prehitim sodelavca iz prvega nadstropja. Med pospeševanjem po desni zaslišim: »O, ti si. A si videla včeraj?!«
»Ja, sem videla.«
»Oblak je zaklenil …«
»Ja, je zaklenil …«
»Ni bilo dobro zate, ne?«
»Ne, ni bilo …«
Pospešim. V tretjem nadstropju, ko se je hitrost mojih korakov že zelo zmanjša, me po desni prehiteva sodelavka iz četrtega nadstropja.
»O, si pa zgodnja …«
»Ja, ved …«
»… včeraj sem gledala nogomet. Nikoli ga ne gledam. Včeraj sem ga.«
»Super. Pa ravno včeraj!«, bolj zamrmram sebi, kot njej, ker je takoj nadaljevala:
»Čakaj, če prav razumem, včeraj ni bilo dobro zate, kaj ne?«
»Ne, ni bilo!«
»Ja, se mi je zdelo … sem mislila nate.«
»Super. Hvala,« v četrtem nadstropju se je znebim. Prepričana sem bila, da bo do petega mir. Ura je zgodnja. Nikoli ni nikogar v službi, danes vsi začenjajo zgodaj. In vsi so gledali nogomet!?
V petem nadstropju, močno zadihana, grem proti pisarni.
»O, si že tukaj?« vpraša sodelavka iz sosednjega kraka petega nadstropja. Nadaljuje kar brez odgovora: »Joj, sem gledala tekmo včeraj. Nogometa sicer ne res ne maram, a včeraj sem gledala. A si kaj ponosna?«
»Ti si gledala nogomet?! Pa ravno včeraj!«
»Si videla?«
»Ja, sem videla.«
»Ni bilo dobro. Slabo ste igrali.«
»Ja, včeraj ni bilo dobro.«
Pa je bila ura šele 6:59, ko sedem za računalnik, ga prižgem in … prva novica na vseh spletnih straneh.
»Ja, videla sem! Videla sem!!!!«
12. marec 2019, zvečer
Povratna tekma osmine finala na Alianz stadionu v Torinu. Pred nabito polne, črno–belo obarvane tribune prihaja Atletico Madrid z dvema goloma prednosti. Če Juventus želi v četrtino finala, mora trikrat premagati Oblaka. Oblaka! Najboljšega vratarja na svetu ta hip. Pa je šlo. Ni Ronaldo brez veze najboljši nogometaš na svetu. V 86. minuti, ko so roke že čisto potne, ko se pulz zlije v eno dolg utrip, ko se kriki mešajo s solzami, sodnik dosodi enajstmetrovko. Juventus na svojem stadionu vodi z 2 : 0. Ronaldo je zabil že dvakrat. Uspelo mu je še tretjič. Solze. Sreča. Ponos. Veselje. Majčkeno obžalovanje zaradi Oblaka, ampak res majčkeno. Ronaldo je Juventus genialno popeljal v četrtfinale Lige prvakov. Tiste niči nisem spala. Adrenalin, veselje, srčni utrip niso dali …
13. marec 2019, ob 6:50 zjutraj
Pri registracijski uri, v avli službe nikogar. Zgodnja ura je. Tudi zadnjič je bila. Dvigala tokrat prehitra, nikogar v bližini. Zato grem peš. V prvem nadstropju ne prehitim nikogar. Hodnik prazen. Do četrtega sama, ko vendarle zaslišim nekoga. Prehiti me ista sodelavka.
»Si gledala?« vprašam jaz prva. Zelo, zelo zadihano.
»Ne, kaj je bilo?«
»Ja, povratna tekma od zadnjič, ko si gledala.«
»Res? Ne nisem. Ne gledam nogometa,« in izgine v četrtem nadstropju.
Zakričim za njo: »Juventus je preobrnil …«
Brez veze. Ni slišala. V petem nadstropju mirno. Stopim do sodelavke, ki je gledala prejšnjo tekmo.
»Si gledala?«
»Ne. Kaj je bilo?«
»Ja, Juventus je zmagal včeraj. 3 : 0: Preobrnili so.«
»Joj, sploh ne vem o čem govoriš. Zadnjič sem gledala po čistem naključju.«
Ob koncu delovnika ugotovim, da je samo eden od tistih, ki so do mene pristopili po prvi tekmi osmine finala gledal povratno tekmo. Zmago. Preobrat. Pravljico na igrišču. Genialnost ekipe, ki mi je najljubša.
»Ja, sem gledal!«
»In? Kako se ti je zdelo? Genialno, ne?«
»Usralo se jim je …«