To je članek o argentinskem nogometu. O strasti, ki vzplameni na igrišču in se prenese na vse kotičke stadionov. O glasbi, petju in plesu, s čemer strastni, zagreti, glasni, srčni in iskreni navijači spodbujajo svoje heroje. O spisku izjemnih nogometnih virtuozov, zavidljivih nogometnih talentih z argentinskimi potnimi listi. In to je članek o Diegu Armandu Maradoni. Ne o tem, ali je resnično najboljši nogometaš vseh časov, pač pa o njegovi izjemni karieri. O tem, zakaj še danes, ko je že predebel, prekrokan, prekurjen in tečen, velja za najboljšega. O njegovih predstavah, talentu, hitrosti, preigravanjih, obvladovanju žoge, golih, ki so ga zaznamovali in je zaradi njih postal nesmrten. O tem, zakaj je bil čarovnik, heroj, rešitelj in bog. O tem, da se je vsakokrat, ko je dobil žogo čas nekoliko ustavil in so ga občudovali tudi navijači nasprotnega moštva.
Argentina se na drugem koncu sveta razteza po južnem delu Južne Amerike. Tam še nisem bila, a se je nekaj informacij o Argentini v meni ustavilo v šoli, nekaj sem prebrala, veliko našla na spletu. Imam celo nekaj priljubljenih stvari, ki prihajajo iz Argentine: tango, argentinski zrezek, vino, film Skrivnost v njihovih očeh (El Secreto de sus Ojos, 2009, režiser: Juan José Campanella), … V Argentini pa je tudi nekaj, kar me popolnoma navdušuje. To je argentinski nogomet. V deželi, ki je 11.000 kilometrov stran od Slovenije igrajo dober nogomet. Če Argentina ne bi bila tako stran in bi si z njimi delila vsaj dan in noč, bi njihovo prvo ligo zagotovo podrobno spremljala. Zato pa gre večino mimo mene. Vseeno vedno preberem vse, kar ima o argentinskem nogometu povedati naš operni pevec Juan Vasle, ki je poznavalec argentinskega nogometa in se ustavim pred vsakim zapisom o dogajanju na argentinskih nogometnih igriščih na internetu.
Nogomet je tisti, zaradi katerega si želim v Argentino. Pa ne zaradi same igre, saj je spisek argentinskih nogometašev fascinanten. Argentinci znajo igrati nogomet, navijači ga znajo gledati in vsi skupaj znajo uživati. Kar me pri Argentini res vedno znova prevzame je strast, ki so jo ljudje sposobni čutiti ob nogometu. To, kaj vse se dogaja na njihovih stadionih, kaj vse so ljudje pripravljeni storiti zaradi nogometa in kako neverjetno so pripravljeni ljubiti svoje nogometne heroje me vedno znova navduši. Nogomet v Argentini je nekaj več. Nekaj, kar prevzame, združuje, vdihuje upanje in napaja narod. Skoraj po božje Argentinci častijo svoje junake, ki so umeščeni v center njihovega srca. V Argentini dihajo, živijo in so nogomet. Zato želim v Argentino. Njihove zrezki, vino, plaže, znamenitosti, muzeji in nacionalni parki so v drugem planu. Želim na njihove nogometne stadione. Med strastne navijače, kjer je nogomet vedno, povsod, za vsakim vogalom, v vsaki hiši, prostoru, vsakem srcu slehernika nekaj veliko več, kot le šport. Je ljubezen, strast in upanje.
2,7 milijonov Argentincev igra nogomet
Nogomet je v Argentini najbolj popularen šport. Od 43,5 milijonov Argentincev jih 2,7 milijonov igra nogomet. Uradno registriranih nogometašev je 332.000. Prva argentinska liga je bila ustanovljena leta 1891, kar pomeni, da je peta najstarejša med vsemi državami sveta, za Anglijo, Škotsko, Severno Irsko in Nizozemsko. Argentina je bila dvakrat svetovni prvak (1978 in 1986), trikrat je izgubila v finalu (1930, 1990 in 2014).
Eden pomembnejših sestavnih delov argentinskega fuzbala so navijači. Vsi odeti v argentinske nacionalne barve, oblečeni v nogometne drese, opremljeni z zastavami, bobni, šali in ostalimi rekviziti izstopajo na reprezentančnih tekmah. Tudi s pesmijo, plesom in glasnim spodbujanjem cel čas tekme. Ko igra argentinska reprezentanca se čas v Argentini ustavi. Ulice so v času tekem popolnoma zapuščene. V sinjemodro bele drese oblečeni nogometaši so junaki ljudstva. Tudi tisti, ki na tekme ne hodijo, ga gledajo po televiziji. Na stadionih navijajo s srcem, strastjo in se prelevijo v dvanajstega igralca na igrišču.
Argentinci med najboljšimi nogometaši na svetu
Nogomet v svetu nekako ne more brez Argentincev. Pa ne zato, ker je Argentina edina država na svetu poleg Francije, ki je do sedaj osvojila svetovno prvenstvo, pokal konfederacij in olimpijsko zlato medaljo v nogometu. Argentinski nogometaši krojijo uspehe največjih nogometnih klubov na svetu in tvorijo največje baze nogometnih navdušencev.
Iz Argentine prihaja nekaj izjemnih nogometnih genijev. Ker je članek moj in ker si to lahko privoščim, bom seveda izbrala meni najljubše, ki imajo argentinski potni list. Sem izbrala prav in vse, ne vem, vem pa, da verjetno nikomur iz mojega izbora nihče ne more ničesar očitati.
Gabriel Batistuta je pri italijanskem prvoligašu AS Roma naredil izjemno kariero. Čeprav že 12 let ne igra nogometa je še danes z 56 goli najboljši strelec Argentinske reprezentance.
Nekaj desetletij pred njim je v Real Madridu jemal dih Alfredo di Stefano, ki je igral v nekem drugem času, a njegov življenjepis govori izjemno zase. Da je bil najpopolnejši igralec vseh časov mu priznavajo tudi taki najpopolnejši igralci vseh časov, kot sta Pelé in Eusebio.
V dresu črno belih iz Torina navdušuje tudi Paulo Dybala, ki mu napovedujejo bleščečo nogometno kariero zaradi izrazito kreativnega načina igranja, talenta, izjemen tehnike in dejstva, da lahko v vsakem trenutku podajo spremeni v gol. ‘La Joya’ (dragulj) je na radarju vseh največjih svetovnih klubov, Juventusovi navijači pa vendarle upajo, da bo 23-letnik ostal v Torinu.
In noben članek, kjer je govora o nogometaših ali Argentini seveda ne more mimo Lionela Messija. Odlikuje ga pet zlatih žog, tri zlate kopačke, je najboljši strelec španskega prvenstva in najboljši igralec Barcelone vseh časov. V polno je za klub in reprezentanco do sedaj zadel že več kot 500 krat. Ko je lani zaradi poraza, drugega v dveh letih, v finalu južnoameriškega prvenstva napovedal slovo od reprezentance je Argentina padla v šok. Rotili so ga vsi Argentinci, jokali njegovi oboževalci po vsem svetu, prosil ga je sam Argentinski predsednik, župan Buenos Airesa mu je sredi mesta postavil spomenik … samo, da bi se premislil. In si je. Teden dni je trajal njegov reprezentančni pokoj, ko je zaradi pritiska svojih vernikov ponovno oblekel sinje-modro beli dres argentinske reprezentance. Argentina je spet obstajala.
Z Angelom Di Mario, Sergiom Agüerom, Pablom Zabaleto, Carlosom Tevezem, Gonzalom Iguainom in Javierjem Masceranom zaokrožujem odstavek o argentinskih genijih. Ob njihovih imenih in pregledu njihovih statistik se je treba samo prikloniti.
Diego Maradona
Diego Armando Maradona
Leta 1986 je v Argentini eksplodirala figura Maradone. Če bi kdorkoli, kadarkoli napisal članek o Argentini in v njem ne bi omenil Maradone, bi gospod, ki danes šteje 56 let verjetno zelo strastno in glasno obračunal z njim. Ja, tako nadut je. Danes je zaradi nogometa, slave, alkohola, drog in adrenalina bleda senca sebe iz nogometnih časov, a je še vedno spoštovan in živa legenda, ob kateri Argentinci padejo v delirij. Diego Maradona je najbolj opevan in cenjen nogometni zvezdnik, ki še vedno, včasih precej glasno, opozarja nase. Lahko seveda vzbudi tudi povsem nasprotna, negativna čustva, a dejstvo je, da se je nogomet zaradi njega spremenil. Je tudi tisti, ki je največkrat razburil javnost toda, ko je sredi igrišča prišel do žoge in se pognal proti nasprotnikovim vratom se je svet za trenutek ustavil. Vsi navzoči so zadržali dih, sledila je izjemna predstava, ki je sprožila navdušen aplavz. Bil je drugačen, izjemen, kot da ne bi bil iz tega sveta. Na igrišču je znal ustvariti čarovnijo. Znal je navdušiti. Zaradi njegovih preigravanj in golov je bil nogomet magičen in privlačen.
Diego Maradona je v nogometni svet uvedel pojem klasične desetke in s tem dal pomen dresu s številko 10 na hrbtu. V vseh točkah samostojnega napada je bil izjemen. Razumel je nogomet in nekako znal predvideti kam bo žoga šla še predno se je je dotaknil. Njegove podaje so bile vrhunske umetnine, kontrola nad žogo nezemeljsko točna, preigravanja navdušujoči čarovniški triki, hitrost nedojemljiva. Po vseh študijah mu je kontrolo in hitrost prineslo nizko težišče, imel je le 165 cm, v kombinaciji s preciznimi refleksi in izjemnim reakcijskim časom. Zato je bilo videti, kot bi zanj čas tekel nekoliko počasneje. Diego Maradona je bil velika uganka najboljših obrambnih igralcev, saj se je z žogo vrtel po igrišču z neverjetno hitrostjo in nočna mora vratarjev, ki jih je s svojimi streli spravljal v obup. Žoga je z njegovim pospeškom proti vratom potovala drugače. Žogo je brcnil drugače. Zato je bil drugačen. Ker ekipa na igrišču zaradi njega igrala drugače. Ker se je nasprotna ekipa na igrišču zaradi njega odzivala drugače. Ker so ga ljudje na stadionu gledali drugače in mu drugače vzklikali in ker so časopisi o njem pisali drugače. Zaradi svojega izvirnega talenta so mu nadeli naziv »El Pibe de Oro« (zlati fant) in potem je bil še »božja roka« in »rešitelj« in ja, bil je še marsikaj drugega.
Maradona je igral na štirih svetovnih prvenstvih. Leta 1986 je prvenstvo v Mehiki spremenil v svoj lasten šov. Izjemna je bila zlasti četrtfinalna tekma proti Angliji, kjer je dosegel dva gola. Oba sta se vpisala v zgodovino nogometa. Prvega je dosegel z roko. Drugega, kot bi se hotel odkupiti za gol, ki ga je dosegel na prepovedan način, kar pa sodnik ni opazil, z izjemnim preigravanjem. 60 metrov od gola se je odločil, mojstrsko preigral pet angleških igralcev in zadel. Za prvega so rekli, da je bil Božja roka, drugega so razglasili za gol stoletja. Z zmago v finalu proti Zahodni Nemčiji je takrat Argentina postala svetovi prvak, Maradona pa nesmrten.
Vse kar je Diego Maradona utelešal na igrišču je bilo plod izrazitega talenta, srečnih okoliščin in nečloveškega garanja. Pravzaprav razen talenta, ki mu je bil položen v zibelko in nepredvidljivega karakterja ni imel ničesar drugega. Izhajal je iz revne družine in bil, kot vsi Argentinci noro zaljubljen v nogomet. Njegov vzpon se je začel pri osmih, ko ga je v Buenos Airesu opazil iskalec nogometnih talentov. Začel je pri Argentinos Juniorsih in pri dvanajstih med polčasom članskih tekem s preigravanjem in žongliranjem z žogo že zabaval občinstvo. 2 tedna po njegovem 16. rojstnem dnevu je za člansko ekipo že zadel svoj prvi gol. Ostal je 5 sezon, dosegel 115 golov in zaigral na 167 tekmah. Seveda so glasnega genialnega driblerja opazili in šel je k Boca Juniors. Maradona je prvi nogometaš v zgodovini, ki je dvakrat podrl rekord v količini denarja, s katerim je krmaril med klubi. Prvič, ko se je preseli za 7,6 milijonov evrov k FC Barceloni in še, ko je za 6,9 milijonov funtov prestopil k SSC Napoliju.
Seveda je bil genialen v obeh klubih. V času, ko je bil pri FC Barcelona mu je uspelo navdušiti zahtevno špansko občinstvo in na El Clasicu mu je ploskal celoten Stantiago Bernabeu. To je v vsej zgodovini nogometa uspelo samo še Ronaldinhu in Andresu Iniesti. Na Maradoni, ko je bil na igrišču, je bilo nekaj božanskega, čeprav je imel zunaj njega že velike probleme s svojim obnašanjem. Ko se je v finalu kraljevega pokala, pred 100.000 ljudmi stepel, so ga prodali. Naslednja postaja je bil SSC Napoli. Neapelj ga je sprejel po božje in na stadionu San Paolo ga je na predstavitvi javnosti pozdravilo 75.000 navijačev. Sprejeli so ga kot velikega rešitelja. Do prihoda Maradone nihče drug z juga Italije ni nikoli osvojil italijanskega prvenstva. Naslove so si menjavali Milan, Juventus, Inter in Roma. Maradoni je uspelo na glavo obrniti tudi to. SSC Napoli je prvo prvenstvo osvojil v sezoni 86/87, potem je bil dve sezoni drugi in ponovno zmagal v sezoni 88/89. Zato je Maradona v Neaplju postal božanska ikona, ki je segala daleč preko obrisov nogometa in se zažrla v ponosne in nogometnih uspehov željne Neapeljčane, ki so v njem videli odrešenika, nekoga, ki jih je potegnil iz pekla in jih postavil na vrh Italije. Maradona je užival v pozornosti, v nadvladi nad vsemi in se zavedal svojih uspehov in vpliva. Temu primerno je živel tudi izven nogometnih igrišč.
Njegov vpliv je bil mogoče celo nekoliko prevelik, da bi zdržal in se izognil pastem nekontrolirane slave. Začel je dobivati kazni zaradi zamujanja na treningih in tekmah, kokain, ki ga je začel uporabljati že v Barceloni, je začel vplivati na predstave na igrišču, povezovati so ga začeli z neapeljsko mafijo, zapletel se je v škandal z nezakonskim in nepriznanim sinom in bil vselej vpleten v kako dramo. Pa vendarle občutka za žogo ni izgubil. SSC Napoliju je dal svojih najboljših osem let. Po njegovem odhodu so dres s številko 10 upokojili za vedno. Odšla je legenda, rešitelj, božanstvo. Kaj se je dogajalo izven igrišč za Neapeljčane ni bilo nikoli pomembno. Ko je zadnjič slekel Napolijev dres in so se odločili, da ga nikoli nihče več ne bo oblekel, so bile pomembne samo predstave na igrišču.
Čeprav ga je po težkem italijanskem slovesu želel Real Madrid in se je zanj potegoval tudi Marseille je podpisal za Sevillo, kjer je ostal eno sezono. Sence kokaina so ga vedno bolj vztrajno vlekle v svoje globine in čas je bil za vrnitev v domovino. Tam je odigral dve sezoni za Newell’s Old Boyse in končal svojo kariero v svojem priljubljenem klubu Boca Juniors. Čeprav je svoja najboljša nogometna leta podaril Evropi, ga Argentinci nikoli niso nehali oboževati. Zanje je bil božanstvo, ki so ga najbolj oboževali, ko je oblekel reprezentančni dres. Diego Maradona je 91 krat je nosil kapetanski trak nogometne reprezentance Argentine in zabil 34 golov. Po končani karieri se je nekaj časa poskušal dokazati tudi kot trener in selektor. Vse skupaj mu je šlo težje od rok, kot preigravanje in zabijanje golov.
Ko je odšel z nogometnih igrišč ni odšel ponižen. Odšel je ponosen. Zavedal se je vpliva, ki ga ima še danes. Ve, da ga nekateri obožujejo, drugi ljubijo, tretji vanj verujejo, nekateri celo sovražijo. Vseeno mu je, samo da ga … karkoli. Še vedno je na vseh lestvicah najboljših nogometašev vseh časov, še vedno je oboževan in še vedno ljudje padejo v delirij, kjerkoli se pojavi.
Da je fenomen Maradone v Argentini izredno velik dokazuje tudi to, da so na njegov 38. rojstni dan so v mestu Rosario ustanovili Maradonino cerkev. Še danes ima med 120.000 do 200.000 članov. Je religija, ki so jo ustanovili njegovi oboževalci, ki verujejo v (zanje) najboljšega igralca vseh časov. Cerkev ima svojo uradno molitev, posvečeno Diegu in čisto svojih 10 zapovedi. Zadnja vernikom nalaga, da svojega prvorojenca poimenujejo Diego.