Gordon Banks velja za enega najboljših nogometnih vratarjev vseh časov. V petnajstih sezonah v angleški ligi zbral je 628 nastopov. V dresu angleške reprezentance je gol branil 73-krat. V vseh tekmah, kjer je nastopil so Angleži izgubili le devetkrat. Na svetovnem prvenstvu leta 1966, ko je Anglija prvič (in do danes edinkrat) osvojila naslov svetovnih prvakov je v celem prvenstvu prejel le dva zadetka. Med nesmrtne se je vpisal na naslednjem svetovnem prvenstvu, štiri leta kasneje, ko je z obrambo, ki je kljubovala vsem fizikalnim zakonom, branil gol izjemnemu Peléju. Gordon Banks je umrl 12. februarja, star 81 let. Izjemna kariera nogometnega vratarja ga je izstrelila med nesmrtne.
Da bi poznali veličino Gordona Banksa moramo vedeti, kaj pomeni biti nogometni vratar in kaj pomeni biti najboljši nogometni vratar vseh časov, na svetu. Je ni lestvice najboljših, da se na njem ne bi pojavljalo ime Angleža, rojenega leta 1933, v Sheffieldu. Veličina Gordona Banksa se skriva v sunkovitih gibih nogometnega vratarja, izjemni pripravljenosti, osredotočenosti, občutku za žogo in eksplozivnem posredovanju. Med vratnicama je uprizoril predstavo, ki je dala osnovo temu, da so nogometni vratarji danes lahko tudi ‘super zvezdniki’. V golu je sicer preživel dobrih 24 let, nanizal izjemno statistiko in se proslavil bolj kot večina njegovih nogometnih kolegov.
Najboljši vseh časov
Nogometni vratarji morajo imeti nekatere lastnosti, ki so drugačne od lastnosti drugih nogometašev. Kilometrov na igrišču ne nabirajo, morajo pa imeti izostrene čute, ki omogočajo bliskovite odločitve, izjemno reagiranje in natančne izvršitve. Vse to mora biti vgrajeno v njihov DNK. Postati morajo trenutek, hipec, preobraziti se morajo v tisti delček sekunde, ki odloča. Najboljši nogometni vratarji, v stilu velikih zgodovinskih obrambnih zidov, za vsako ceno, branijo prostor pred svojim golom. Tudi, če je posredovanje pogubno. Preprečiti morajo žogi, da bi prečkala golovo črto. Vse te izjemne lastnosti so shranjene v mišičnih vlaknih najboljših. Skrbno so nadzirane z živčnimi končiči, ki jih vodi precizna osredotočenost in predanost. Da so danes nogometni vratarji tudi velike zvezde, gre zasluga prav vratarjem, ki so v preteklosti rušili tabuje odličnosti in postavljali standarde visoko pod oblake. Med njimi je tudi Gordon Banks.
Da je nekdo najboljši na svojem področju na svetu, po možnosti tudi vseh časov, je odvisno od mnogih dejavnikov. Taki nazivi so vodeni s skrbno statistiko, zbiranjem rezultatov, pridobivanjem točk, analiziranjem stanja, lig, tekmovanj in so prerez dogajanja večnosti v nogometu. Včasih so za tak naziv potrebni tudi soglasni vzkliki iz tribun in oboževanjem množice, ki vedno v masi odličnosti prepozna vrhunskost. Za naziv najboljšega na svetu, vseh časov, se mora sestaviti vse našteto. Pa vendarle mora v celotnem izboru prostor tudi za kanček čarobnosti in magičnosti. Ob najboljšem vseh časov svet obstane. Preprosto. Ob gledanju presežkov na igrišču se posnetki upočasnijo in po telesu šviga tisti občutek vznemirjenja in začaranosti, ki te doleti, ko si del nečesa mogočnega. Gordon Banks je s svojimi obrambami poskrbel za vse te navale čustev in postavil temelje generacijam, ki so med vratnicami stale dolgo po tem, ko je on svoje kopačke obesil na klin.
Že pri nogometaših je izbira najboljšega zelo zahtevna. Kdo je torej najboljši nogometaš vseh časov? Pelé? Maradona? Sta to mogoče že Messi, ali Ronaldo? Težko je postaviti ravnilo in določiti nekoga, saj je pri vseh statistika neverjetna. Celo nezemeljska. Tisti, ki so bili zraven in so vso njuno magičnost imeli čast srkati v času, ko sta vladala Pelé in Maradona, bodo navijali zanju. Tisti, ki so zraven zdaj, ko čarata in vladata igriščem Messi in Ronaldo, pa čeprav se njuna statistika šele polni, bodo navijali za enega od njiju. Posebej težko je izbirati najboljšega vratarja. Marsikdo bi visoko iztegnil v zrak roko in zagovarjal tezo, da je Gianluigi Buffon najboljši vratar vseh časov. Predvsem vsi tisti, ki so kariero Italijana spremljali od blizu. Ali pa bi za druge lahko bil to celo Jan Oblak, ki je fantastičen. Mogoče tudi Samir Handanović. Vsi imajo zavidljivo statistiko, polno izjemnih posredovanj in nadnaravnih obramb. Vsak od teh kandidatov za najboljšega vratarja vseh časov se je učil od nekoga pred njim. In ta še od nekoga pred njim. Velikokrat so se prižigale sanje ravno ob spremljanju Gordona Banska. Generacije priznavajo, da je bilo nekaj čarobnega v njegovih posredovanjih. Da je bil izjemen. Tudi zato, do danes ostaja na vseh lestvicah najboljših vratarjev vseh časov. Blizu vrha. Na številnih povsem na vrhu.
Gol, ki to ni bil … bila pa je “Obramba”
Tisti, ki imate radi zgodovino – Gordon Banks je tisti, ki je zaslužen za »The Save« (angl. »Obramba«). Zgodilo se je leta 1970 v Mehiki. Štiri leta je minilo od prejšnjega prvenstva, kjer je Anglija z Gordonom Banksom slavila naslov svetovnih prvakov. V Mehiko so prišli polni pričakovanj, samozavestni, z najboljšim vratarjem med vratnicama. FIFA je Banksa od leta 1966 šestkrat po vrsti razglasila za najboljšega vratarja na svetu. Zadnjič leta 1971, tudi zaradi tiste obrambe na svetovnem prvenstvu v Mehiki.
Gordon Banks je na tekmi skupinskega dela proti Braziliji, ki so jo nekateri označili tudi finale pred finalom,poskrbel za najboljšo obrambo v zgodovini nogometa. Nasproti Angliji je stala močna, favorizirana Brazilija. Nasproti Gordona Banksa, ki je branil angleška vrata, je stal neustavljivi, mogočni Pelé. Boljšega od Brazilca takrat ni bilo. Tekmo je zaznamoval trenutek, ko je Pelé žogo sprejel pred golom. Bil je popolni strel z glavo, ki je meril v desni zgodnji kot gola. Žoga bi morala končati v mreži. Po udarcu je Pelé zavpil: »Gol!«. Prepričan je bil, da bo zadel. Da bo žoga končala za hrbtom Gordona Banksa. Po vseh zakonitostih bi zadetek moral biti. Vsi so bili prepričani. Cel svet je bil prepričan, da bo Pelé proslavljal zadetek, ko je vse skupaj preprečil angleški vratar z najboljšo obrambo v zgodovini nogometa. Vrgel se je v zrak na desno, se popolnoma raztegnil, medtem se je žoga odbila tik pred golovo črto in se dvignila. Banks je med padanjem, z iztegnjeno desno roko nekako zagrabil žogo in jo, preden je treščil na tla odbil stran od gola. Komentator te nogometne tekme je med besedo ostal nem. Tišina je trajala nekaj sekund. Za trenutek je svet utihnil. Kot da nihče ne bi mogel doumeti, kaj se je zares zgodilo. Vsi so pričakovali gol Peléja. Bil bi popolni gol z glavo. Pa ga ni bilo. Namesto gola je svet slavil popolno obrambo.
Neskončno velikokrat so si ljubitelji nogometa in analitiki zavrteli posnetek te obrambe. Gordon Banks je z njo pod vprašaj postavil vse mogoče zakone fizike. Razumne razlage, kako je branil tako, kot je branil, ni. Banks je branil nemogoče. Pravzaprav, teoretično, fizično in razumsko nemogoče.
Veliko let po tem sta se Pelé in Banks pogovarjala o tem golu.
»Res sem mislil, da je gol bil.« je rekel Pelé.
»Jaz tudi!« mu je odgovoril Banks. »Ne bodo se me spominjali po tem, da sem osvojil svetovno prvenstvo. Spominjali se me bodo samo po tej obrambi.«
Veliko vratarjev se je od takrat naprej soočilo s primerjavo s to obrambo. Bil je to veličasten trenutek v zgodovini nogometa, ki je letvico odličnosti med vratarji postavil visoko nad oblake.
Na tistem svetovnem prvenstvu Gordon Banks zaradi bolezni ni več nastopil. Anglija je izpadla v četrtfinalu prosti Zahodni Nemčiji. Brazilija je postala svetovni prvak.