Volkovi so tulili

To je zgodba o ljubezni. O brezpogojni, iskreni ljubezni do enega samega kluba. O predanosti mestu, simbolu, grbu in nogometu. O romantiki, ki se je umaknila moči in hitrosti. O nepopustljivosti in izjemni nogometni karieri enega največjih nogometnih zvezdnikov. To je zgodba o združitvi kluba in igralca, zgodba o tem, kako je nogometaš postal klub. Zgodba o Romi se ne bo nikoli v življenju povedala brez omembe Francesca Tottija. Roma brez Tottija ne obstaja in ne bo obstajala. V nedeljo, 28. maja leta 2017, je po tekmi z Genovo dres Rome slekla zadnja prava 10-ka apeninskega polotoka. Totti je bil kapetan, gladiator, zlati in tudi čudežni deček, sin volkulje, rimski kralj, nogometni genij. Romi je bil zvest petindvajset let, zanjo odigral 786 tekem in dosegel 250 golov. Po tekmi je jokal poln olimpijski stadion v Rimu. Jokal je Rim. Jokal je ves nogometni svet. S Tottijem se je končalo neko obdobje nogometa.

Totti je Roma

AS Roma, ali kar samo Roma, je eden najboljših klubov v Evropi. Letos praznuje 90. obletnico od ustanovitve, zadnjih 25 let je bil njen član Francesco Totti. Domači stadion Rome je Stadio Olympico, ki si ga deli z mestnim rivalom Laziem in je bil, prvič v letošnji sezoni, na poslovilni Tottijevi tekmi popolnoma razprodan. Barvi Rome sta temnordeča in rumena, v grbu kraljuje volkulja, simbol mesta Rima. Tottijeve barve so barve Rome, po zadnji tekmi je odrasel in od igralca prestopil med večne nogometne legende. Najbolj zvesti sin rimske volkulje je odšel izpod mame.

Nogometni življenjepis Francesca Tottija je zelo kratek. V svoji profesionalni karieri je igral za Romo. Samo za Romo. Rojen v Rimu je že kot otrok oboževal Romo, žogo in nogomet. Leta 1989 je vstopil v mladinsko selekcijo rdeče-rumenih in ostal. Ljubezen je bila dokončna. Rome ni prevaral nikoli. V eni svojih znamenitih izjav je med drugim povedal tudi, da je v življenju prevaral vsa svoja dekleta, Rome ne bo nikoli. In je tudi res ni. Leta 1992 je iz Romine mladinske selekcije, po treh letih, prišel k članom, star komaj 16 let. Padel je prvi Romin rekord od mnogih, pod katere se je podpisal. Dve sezoni je potreboval, da je prišel do svojega prvega zadetka, potem ni minila niti ena, v kateri ne bi zadel. Spet rekord. Skupaj je za Romo 307-krat zatresel mrežo in se vpisal med nesmrtne. Rekord je vsaj zdaj, iz romantičnega vidika, videti neulovljiv.  

Tottijeva prelomna sezona je bila leta 1997. Iz mladega, zaletavega igralca se je s trdim delom, predanostjo in izrednim občutkom za nogomet prelevil v povsem kompletnega igralca. Takratni trener Zdeněk Zeman je iz mladeniča iztisnil maksimum. Totti je v napredoval v tehniki, pridobil je moč, razvil je občutek za prostor, pridno je treniral, veliko garal. Takrat je tudi prvič je oblekel dres s številko deset, ki je takrat pomenila najvišjo možno izkazano čast na eni in obveznost na drugi strani. Kot bi mu 10-ka dala zagon je sezono končal z dvomestno številko danih golov. Naslednjo sezono je bil že vodja ekipe in okoli levice si je zavezal kapetanski trak. Totti je bil najmlajši kapetan v italijanski ligi, star komaj dvaindvajset let. Spet prelomnica in rekord. Takrat je postal heroj Rimskih navijačev. Takrat je postal ljubljenec občinstva in takrat se je rodila legenda. Leta 2000 je Romo prevzel italijanski strateg Fabio Capello in Totti je svojo ekipo pripeljal do prvega osvojenega naslova državnih prvakov. Kot se je kasneje izkazalo, edinega. Pred kratkim je izjavil, da mu veliko več pomeni ta edini naslov z Romo, kot pa bi mu pomenilo 10 naslovov s katerimkoli drugim klubom. Pa ni bilo to vse, kar je dosegel. Z Romo je bil Totti še dvakrat pokalni zmagovalec Italije, dvakrat je osvojil superpokal. Njegova najboljša je bila sezona 2006/07, ko je zadel kar 26 krat, prejel zlati čevelj za najboljšega strelca v Evropi in postavil še enega od številnih mejnikov. Nastopi Francesca Tottija so bili konstantno dobri. Boljšega kapetana, vodjo ekipe si sinovi volkulje res ne bi mogli želeti.

Junak Italije

Tottijeva reprezentančna kariera je bila podobno zanesljiva od klubske. Član reprezentance je bil od mladinskih selekcij dalje. Prvič je za člansko ekipo nastopil na EURO 2000, kamor je prišel v odlični formi in pomagal Italiji do finala. Tam so sicer izgubili proti Franciji, a je bil Totti uvrščen v najboljšo enajsterico prvenstva.

Do leta 2006 se Italiji ni izšlo na velikih prvenstvih. Nihanja so bila prevelika, dokler ni za svetovno prvenstvo v Nemčiji italijanski selektor Marcello Lippi iz ekstremno izjemne generacije posameznikov sestavil neustavljivo reprezentanco. Kljub temu, da se je pred prvenstvom ubadal s poškodbami in prestal operacijo gležnja, je Totti bil na Lippijevem spisku. Na svetovnem prvenstvu je zaigral na vso moč in Italija je na koncu zmagala. Italijanska reprezentanca še nikoli ni bila močnejša, kot v tistem letu. Evforija je bila na vrhuncu, ko je Totti oznanil, da bo pri tridesetih slekel reprezentančni dres. Italija je bila v šoku, saj je Totti iz rimskih nedrij očaral celo Italijo. Odločitev je bila sicer nekoliko hitra, a dokončna. Javnost je sicer zelo na glas in včasih kar na silo zahtevala vrnitev Tottija v reprezentanco in če bi ga res lepo prosili bi prišel nazaj, je rekel ob priložnosti. Italijanskega dresa, kljub poskusom ni oblekel nikoli več. 

Romantika v nogometu

Totti je eden najbolj talentiranih nogometašev vseh časov in zagotovo eden najboljših italijanskih nogometašev. Taktično so bile njegove predstave brezhibne. Igral je eleganten in tehnično zelo raznolik nogomet. Telesno je bil močan in hiter, zato je lahko igral na različnih položajih. Njegovi goli so bili siloviti in natančni. Bil je znan po svoji izjemni sposobnosti obvladovanja žoge in tudi preciznih in natančnih podajah. Bil je izredno močan igralec z neskončno veliko kondicije. Na igrišču je vedno pustil pečat. Znal je opozoriti nase. Znal vzeti pozornost. Pri njem se skozi gibanje na igrišču, skozi žogo videlo in čutilo, da ljubi nogomet in uživa na sveže pokošeni travi. Čeprav je sprejel novodobni način igranja nogometa je bil njegov način igranja prežet z romantiko. S svojim telesom in natreniranostjo se je približal igralcem nove generacije, a ostal z glavo in srcem pri tistih, ki so igrali v prejšnji. Totti je bil popolna mešanica prihodnosti in zgodovine.

Nogomet danes se je spremenil. V sami surovi igri glava in srce nista več na prvem mestu. Predanost je puščena ob robu igrišč. Danes nogomet temelji na fizični moči. Na hitrosti. Na atletskih vrlinah. Res je, nikoli v nogometu niso manjkale, so pa vseeno včasih lahko zablesteli tudi igralci, ki niso bili najbolje fizično pripravljeni. Zamenjale so se prioritete in premešale naloge. Klasična številka 10, ki je v preteklosti simbolizirala nosilca igre, ‘playmakerja’ je s Tottijevim pismom, ki ga je po zadnji tekmi za Romo prebral vsem navijačem, na sredini olimpijskega stadiona v Rimu, skorajda izginila. Odšel je še tisti zadnji klasični način igranja. Odšel je zadnji od ‘stare garde’. Zadnja prava desetka. Večni kapetan. S Tottijem je z zelenic izginila še zadnja čarobnost, ki jo je vnesla prejšnja generacija. Zadnja moč, ki jo je sprožala romantika in je narekovala izjemno tehniko, obvladovanje žoge in preigravanje. Ljubezen je sicer ostala, a romantika je ugasnila. Zato je nogomet drugačen. Zato je Tottijevo slovo nekaj posebnega, nekaj več, nekaj, kar na eni strani zbuja žalost in nostalgijo, a na drugi strani odpira vrata v nov svet drugačnega nogometa.

Nogomet je vedno bil velik in dober posel. Tottiju pri Romi ni šlo slabo. Z okoli 8 milijoni evrov zaslužka na leto je bil med najbolje plačanimi nogometaši v Italiji. Ponudb mu nikoli ni manjkalo, a je vedno znova in znova izbiral Romo. V Rimu je bil senzacija. Neverjeten junak, ki mu je bilo izven igrišč dovoljeno vse. Z ženo Ilary Blasi sta bila italijanska zakonca Beckham. Njuno poroko je televizija prenašala v živo. Gledala ju je cela Italija. Vse na Tottiju je bilo posebno. Tudi način proslavljanja zadetkov, ki so bili vedno nekaj posebnega. Ob pamet je spravljal igralce nasprotnega moštva, ko je po zadetku privzdignil Romin dres in pod njim pokazal napis, sporočilo izpisano na spodnji majici. Vselej je šlo za drugačno sporočilo. Vselej za nekoga drugega. In vselej mu je uspelo zadeti gol takrat, ko je želel nekaj sporočiti. Zato je bil gladiator, ker se je vedno boril do konca in je za zmago storil vse. Tudi zato je spravljal v obup nogometaše in navijače drugih klubov, čeprav so se mu ob slovesu poklonili vsi. Na koncu so mu čast in slavo priznali tudi največji sovražniki, navijači mestnega rivala, Lazia. Zato je Totti legenda, ker pri njem nikoli ni bilo vprašanje denarja, vselej je šlo za čast, za brezpogojno predanost klubu, ki mu je podaril 25 let. Zato bo Totti vedno Rim, ker ima italijansko glavno mesto za center sveta in zato bo Totti vedno Roma, ker zanj drugi klub nikoli ni obstajal.

28. maj 2017

V sedmih urah so čisto vsi sedeži olimpijskega stadiona v Rimu dobili svoje lastnike. V sedmih urah je bilo razprodanih vseh 70.000 sedežev stadiona Olympico. Prvič, v pravkar končani sezoni. Roma se je borila za drugo mesto v ligi, ki direktno pelje v skupinski del Lige prvakov. Pa to ni bil pravi razlog. Glavni razlog za zapolnitev vseh sedežev na stadionu je bila napoved, da se od svojega svetega dresa poslavlja Francesco Totti. Da bo zadnjič za svoj ljubi klub začutil travo pod svojimi kopačkami. Da bo zadnjič kapetan kluba, ki ga ljubi bolj od vsega. Da bo zadnjič številka 10 v najbolj prvinskem pomenu. Svojo zadnjo tekmo je začel na klopi. Vstopil je v 54. minuti. 786-tič je na igrišče vstopil oblečen v Romin dres in vonjal sveže pokošeno zelenico. Roma je zmagala z golom Perottija v 90. minuti za 3 : 2. Genova se je odlično borila, a na koncu je zmagala Roma in si priborila drugo mesto na lestvici Serie A in s tem prišla direktno v skupinski del Lige prvakov. Stadion je razneslo od navdušenja. Ko je sodnik zapiskal konec tekme je Totti zapustil stadion. 70.000 gledalcev je ostalo na svojih sedežih.

Vrnil se je s solzami v očeh. Zadnjič. Stadion je stal in ploskal. Jokali so vsi.

Obhod okoli igrišča je naredil v spremstvu žene Ilary Blasi, TV-voditeljice, s katero je poročen 12 let in treh otrok. Rim je jokal. Totti je jokal. Jokal pred polnim stadionom svojih zvestih navijačev. Zaključil je z ganljivim pismom, ki ga je napisal svojim navijačem. Bral ga je nemirno, sredi stadiona. Nemirno je hodil gor in dol, z mikrofonom v roki, smrkal, jokal in bral.

»Hvala ti, Rim.« na stadionu ni bilo nikogar, ki ne bi imel solz v očeh.

»Na neki točki v življenju odrasteš – tako so mi rekli in tako se je odločil čas. Preklet čas. Danes me je čas potrepljal po rami in dejal: ‘Moramo odrasti. Od jutri naprej boš odrasel. Sleci te hlačke in čevlje, saj si od danes naprej mož. Ne moreš več uživati v vonju trave, soncu na licih, ko prodiraš proti nasprotnikovemu golu, adrenalinu, užitku slavljenja gola.« Nemogoče je bilo zadrževati jok. Bil je čas, ko so solze morale teči.

“Zdaj je zares konec.” Jokali so tudi njegovi soigralci. Vsi tisti, s katerimi je delil slačilnico, igrišče, zmage in poraze. 

“Zdaj bom zadnjič slekel to majico. Zvil jo bom in pospravil, čeprav še nisem pripravljen reči ‘dovolj’ in morda nikoli ne bom.”

Jokali so njegovi oboževalci.

“Strah me je. To ni enak strah kot tisti, ko stojiš pred golom in si tik pred tem, da boš izvedel enajstmetrovko.”

Stadion je bil poln … poln ljubezni namenjene enemu samemu sinu volkulje.

“Zdaj ne morem več videti prihodnosti skozi luknje v mreži.”

Jokali tudi njegovi sovražniki. Jokali so vsi, ki so bili tam, jokali vsi pred televizijskimi ekrani, pred telefoni, vsi, ki so gledali prenos.

“Dovolite mi, da me je strah. Tokrat sem jaz tisti, ki potrebuje vašo ljubezen.”

Ihtel je ves nogometni svet.

“Zdaj bom šel dol po stopnicah proti slačilnici, ki me je sprejela kot otroka in od katere se danes poslavljam kot mož. Ponosen in vesel sem, ker sem vam lahko dal 28 let ljubezni.”

Volkovi so tulili.

Kljub vsem navdušenju, objokanem Rimu, izjemnemu vzdušju, je šlo tisto nedeljo za precej več kot slovo kapetana. Slovo legende. Šlo je za končanje nekega obdobja. Nogomet ne bo nikoli več tak, kot je bil.