Bojim se, da se bo članek, ki je pred vami bral kot ljubezensko pismo Zlatanu Ibrahimoviću. Pa vse skupaj vendarle ni mišljeno tako, čeprav Šveda občudujem, ker je genialen. Če bi morala izbirati najboljšega nogometaša ta hip, bi izbrala njega. Zato se bom zelo potrudila, da vse skupaj na koncu ne bo preveč osladno, čeprav se verjetno ne bom mogla izogniti slavospevu. Nikoli ne morem nepristransko napisati ničesar o nekom, ki me ob gledanju nogometa navdušuje. Zlatan Ibrahimović na igrišču uteleša vse tisto, kar mi je pri nogometaših všeč. Zunaj igrišč je vse prej kot prijazen in to, da je velika nogometna zvezda, z veliko denarja, ga pravzaprav rešuje. Je samosvoj, pogosto nesramen, trmast in egoističen, potem pa gre in naredi nekaj zares dobrega. Ali pa da gol, s katerim utiša ves svet. Pri Zlatanu Ibrahimoviću obstajata samo dve možnosti. Ali ga obožujete, ali pa vam gre na živce. Vmesne variante ni. Zato ne polagam velikih upov v to, da bom s člankom spremenila vaše mišljenje.
Nogomet mi zelo veliko pomeni. Svoje navdušenje merim izključno glede na to, kakšna čustva v meni vzbudijo igra, poteza, gol, izjava ali pojava. Ne, statistike ne maram. Nikoli se nisem ozirala nanjo. V bistvu me pri nogometu poganja samo količina čustev, ki se me preplavljajo med spremljanjem tega, zame, najlepšega športa. Zelo močno doživljam tudi brizge negativnih čustev in adrenalina. Samo, da se čuti. In Zlatan Ibrahimović je tisti, ob katerem so čustva vselej najbolj močna. Zato ga bom vedno izbrala za meni najljubšega nogometaša in zato je zame v tem trenutku najboljši nogometaš na igriščih. Prav vseeno je ali v resnici daje največ golov, ali ne. Vseeno, kaj pravijo uradne analize in statistika. Vseeno s kom ravna lepo ali grdo. Vseeno, če je njegovo obnašanje družbeno sprejemljivo ali ne. Vseeno kje živi in koliko je porabil za svoj zadnji avto ali hišo. Pomembne so samo predstave na igrišču. Zlatan Ibrahimović uteleša samozavest in je avtor najlepših golov v nogometu. Pri njem gre vedno samo za čustva. Pozitivna in tudi negativna.
Zlatan Ibrahimović ni samo nogometaš. Je medijska osebnost. Je vzornik. Je blagovna znamka, ki na stadione privablja ogromno število ljubiteljev nogometa. Rodil se je na Švedskem in je Šved. Štiri leta po tistem, ko sta mama, rojena na Hrvaškem in oče, rojen v Bosni emigrirala na Švedsko, se jima je rodil Zlatan. Pred 34 leti. Čeprav bi glede na svoje korenine lahko zaigral tako za Bosno in Hercegovino, kot tudi Hrvaško in bi bili obe reprezentanci navdušeni z izbiro, je za svojo reprezentanco izbral Švedsko. Preprosto zato, ker je v resnici Šved. Čeprav doma z očetom govori strogo bosansko. Švedska je njegova domovina in ponosen je na svoje korenine, življenjsko pot, ki ga je izoblikovala in zaznamovala. »Fanta lahko spraviš iz geta, geta pa iz fanta nikoli!« je njegov najbolj znan citat, ki ga pravzaprav živi. Nacionalne barve Zlatana Ibrahimovića so švedske. Ker mu je Švedska dala izkušnje, ulice rodnega Malmöja pa so ga izklesala. In skoraj spremenile v kriminalca. Zato je Zlatan Šved, ker ne bo nikoli pozabil, kaj vse sta prestala starša, ko sta prišla iz bivše Jugoslavije in skušala dati lepše življenje daneč stran na severu. Zato je njegova država Švedska, ker ne bo niti za hip pozabil, da bi bil brez izjemnega nogometnega talenta danes le del sive švedske statistike. Zato je njegov potni list izdan na Švedskem, ker noče nikoli pozabiti od kod je prišel, kam segajo njegovi začetki in kaj je dosegel. In zato na prav vsaki tekmi s ponosom nosi švedski kapetanski trak reprezentance za vse švedske otroke, ki se danes sprehajajo po robu zakona in jih opozarja, da se splača verjeti vase, svoje sposobnosti, razviti talent, trdo delati in izpolniti svoje sanje. Zato Zlatan ni nikoli niti pomislil na to, da bi nastopil za katero koli drugo državo, reprezentanco, zemljo, kot za Švedsko. Ker nikoli noče pozabiti geta iz katerega se je vzdignil samo s talentom in podedovano trmo. Zato bo Zlatan Ibrahimović vedno Šved.
Všeč mi je, ker je garač. Je izjemen, vrhunski športnik, pa naj reče kdorkoli, karkoli hoče. Za vso medijsko zgodbo neprilagojenega arogantneža se skriva njegova preprosta resnica: »Ko si na treningu naredil vse, kar je v tvoji moči, si popolnoma izžet, utrujen in te boli celo telo … takrat vstaneš in še malo treniraš.« Vedno do konca. Do skrajnih meja. Do popolnosti. Z živalskim garanjem, neskončnim odrekanjem in edinstvenim odnosom do športa je Zlatan prišel na stopnjo pripravljenosti, kot je danes. Do genialnosti. Svoje telo obvlada z natančnostjo. Prav vse je podrejeno cilju biti najboljši. Osvojiti svet. Prerasti nepomembne in postranske zadeve in zavladati na igrišču. Zažareti ob golu, po katerem se vsi sprašujejo, ali je to sploh možno. In na koncu celemu svetu, v brk, jasno in glasno, skrajno naduto povedati, da je najboljši on.
Zlatan Ibrahimović tekoče govori švedsko, italijansko, francosko, angleško, bosansko in špansko. Baje najraje preklinja v jeziku njegovega očeta in če mu gre kdo na živce od tujih novinarjev v hipu, zanalašč pozabi na vse jezike in odgovarja v švedščini. Zelo veliko intervjujev se je že končalo v začetni fazi, ker so novinarji pač spraševali neumnosti. Na te pa Zlatan preprosto ne odgovarja.
In mu tudi zares ni treba. V svoji izjemni karieri je zaigral za največje nogometne klube. Vse se je začelo že zelo zgodaj, ko je bilo kmalu jasno da bo Zlatan nogometaš. Ali pa kriminalec. Na srečo je v mladosti po večini naletel na ljudi, ki jim ni šel toliko na živce, da bi ga podili z igrišč. Znali so ga usmeriti in vse skupaj se je začelo v njegovem prvem klubu Malmö FF. A je kmalu prerasel klub iz najbolj industrijskega mesta na Švedskem, z dobrimi 300.000 prebivalci in šel v Ajax. Po treh letih se je iz Amsterdama preselil v Torino k Juventusu, kjer bi zagotovo ostal dlje, če italijanskega prvaka ne bi nogometna stavniška afera potopila v ligo nižje in se čez noč znašel v Interju iz Milana. Zelo donosna pogodba ga je nato po treh letih odnesla k FC Barceloni, kjer se je s Pepom Guardiolo skregal na smrt. Trenerjem, ki je imel v katalonski prestolnici status božanstva. Zato so ga Španci najprej posodili, nato pa prodali AC Milanu. Naslednja poteza je bil francoski PSG, za njim Manchester United, od koder je šel v Ameriko k LA Galaxy. Tja je prišel, osvojil, zmagal in se vrnil k Milanu, ker je bil prepričan da lahko še veliko da. Evropskemu nogometu.
Geta iz Zlatana Ibrahimovića do sedaj ni uspela pregnati niti Nizozemski, niti Italiji, niti Španiji, niti Franciji, niti Angliji in niti Ameriki. Njegov neskončno velik ego in velikokrat nepredstavljivo in nerazumno nesramnost so mu pogosto očitali. Zato pa mu nogometnega znanja niso nikoli. Pa vseeno je znal napolniti časopisne tudi s prisrčnimi gestami. Povsem v njegovem stilu seveda. Zna biti tudi zelo dobrodelen in če se odloči preprosto kupi … operacijo na smrt bolnemu dečku, letalske vozovnice vsem članom švedske reprezentance prizadetih do Brazilije in nazaj, ali pa nakaže ogromne količine denarja za tiste, ki so lačni. Za nameček pa si da na telo izpisati imena 50 oseb, ki se ubadajo z lakoto. Pride na tekmo. Zabije gol, se sleče in svetu pokaže svoje popisano telo z imeni lačnih. Ker se je tako odločil. Čeprav je vedel že vnaprej, da bo za to dejanje dobil rumen karton. Vedel je tudi, da bo zabil.
Zlatan Ibrahimović je nenavaden in bi verjetno z vsemi njegovimi izgredi lahko napolnili kar nekaj revij. Je razsipen, goflja in tečnari in je lahko tudi hudo neprijeten. Nikoli, ampak res nikoli se ne ozira na to, kaj o njem govorijo in vedno, ampak res vedno pove tisto, kar misli. Tako je intervju z njim lahko v vseh pogledih izziv, navijači pa so se že navadili, da sta podpis in fotografija docela odvisna od njegovega razpoloženja.
Povsem zavedam se, da imam malo možnosti, da bi bilo najino srečanje prijetno. Predstavljam si, da bi me pokosil s svojo osornostjo in aroganco. Pogledala sem si verjetno vse njegove posnetke, kar jih premore internetni svet in zavedam se, da bi v najboljšem primeru šel mimo mene kot mimo telegrafskega droga. A ga to niti za odtenek v mojih očeh ne naredi slabšega nogometaša. Niti za odtenek manj ga ne občudujem. Šteje le to, da ob njegovih golih vedno sedim z odprtimi usti in samo gledam. Ob njegovih prodorih preprosto ostanem brez besed. In prav njegovi goli in poteze na igrišču so tiste, ki si jih ogledam največkrat. Znova in znova.
Če bi komu lahko priporočala katerokoli športno knjigo, bi to zagotovo bila njegova avtobiografija Jaz sem Zlatan. Ja, Zlatan Ibrahimović ima tudi svojo knjigo. Goreče sem čakala, da jo preberem in veliko strani je šlo vame stoje. Nekateri odstavki so bili pač izjemni. Vznemirljivi. Res je tudi, da če ga do sedaj niste marali, ga ne boste niti po prebrani knjigi. Boste pa ga mogoče razumeli. In verjetno začutili, zakaj je Zlatan danes to, kar je. In kakšen je v resnici. Da je tudi družinski človek. Zvesti mož, oče dvema fantoma. Sin ponosnemu očetu in nogometaš, ki piše neverjetno uspešno zgodbo nekoliko po svoje.
Prav zaradi te njegove osebnosti Zlatan Ibrahimović nikoli ni bil in nikoli ne bo le nogometaš. Njegov gol nikoli ne bo samo gol, ampak genialen zadetek. Njegov prodor ne le prodor, ampak je izjemno preigravanje. Ne gre za to, da je prav vse videti neskončno preprosto. Gre za to, da je videti preprosto in obenem tako mogočno, da te pusti odprtih ust. Neverjetno je, kaj vse lahko ta 195 centimetrov visoki nogometni čarovnik spremeni v popolnost, ki osupne. Nič kolikokrat sem že videla gol, ki ga je dosegel za švedsko reprezentanco proti favorizirani Angliji pred dvema letoma. Zame je to, brez konkurence najboljši gol, odkar gledam nogomet. Bilo je, kot da mu nasproti ne bi stala ena najboljših reprezentanc na svetu. Kot, da bi bil na igrišču popolnoma sam je nekoliko previsoko podajo na sredino igrišča s popolnim volejem, udarcem čez sebe, preko glave, s hrbtom obrnjen proti golu spremenil v zadetek, ki se je zapisal med najlepše zadetke v zgodovini nogometa. Videti je bilo, kot, da bi to delal na vsaki tekmi. Vsak dan. Prav to mi je pri njem najbolj všeč. Kako preprosto je vse skupaj. Pa vendarle tudi arogantno. Če je gol seveda lahko aroganten. In spet smo pri čustvih. Občudujem ga zato, ker čara. Ker izzove čustva, ki jih nihče drug ne. Ker te razbesni, potem pa naredi nekaj, ki vzbudi popolnoma nasprotna čustva. Ko se poigrava z nasprotniki, a jih vseeno spoštuje. Ko se poigrava z gledalci in je videti, kot da ima glavno vlogo v gledališki predstavi. Poigrava se s soigralci. Z gledalci. Z vsemi ljubitelji nogometa. Prav roga se nam včasih. In ko žoga pristane v golu se ozre k soigralcem, k nasprotnemu moštvu, k tribunam in h kameram. Dvigne roke in preprosto da vedeti, da se je gol zgodil samo zato, ker je on tako želel. Ne poizkušal. Ne, gola ni dal po naključju. Gol je dal, ker je pač hotel. Zgodilo se je, ker je on tako naredil.
Verjamem, da je marsikomu težko prezreti njegove nadute izjave, včasih povsem neprimerno obnašanje na igrišču in velikopotezne, samovšečne komentarje. Ampak je ta vera vase in zavedanje svojih prednosti največji greh, ki ga premore? Verjetno. Tudi, če zaradi tega izgublja navijače in tudi, če zato zaradi krutih statistik ne sodi med najboljše. Zlatan Ibrahimović ne sodeluje pri podeljevanju zlate žoge, čeprav bi si jo po mojem mnenju zaslužil kar nekajkrat. Me pa ne skrbi, da bi dejstvo, da v svojih vitrinah nima zlatih žog kakorkoli vplivala na njegovo kariero. Dejstvo je, da tudi brez Zlatana lahko mine marsikatero veliko tekmovanje, ne znam pa si v tem trenutku predstavljati nogometa brez njega.
Zato je pri Zlatanu Ibrahimoviću možno samo eno čustvo. Ali ga obožujete, ali sovražite. Obstajata samo ti dve strani, vmesna ni možna. Samo sovraštvo ali ljubezen. Črno ali belo. Oboje zelo intenzivno. Verjamem tudi, da sta na članek, čez katerega ste se prebili možna samo dva odziva. Ali se boste z mano strinjali, ali pa boste članek označili za preveč pristranski. Sodim pač na Ibrahimovićevo stran. Na stran velikega naduteža in izjemnega genija. Tudi zaradi dejstva, da se ob njegovi prisotnosti na igrišču obeta nekaj genialnega, se ta članek ne more brati drugače kot ljubezensko pismo.