Delo komentatorja nogometne tekme je zelo odgovorno. Nogometni komentator mora znati prevesti veliko težo tekme, ki jo komentira. Do gledalcev mora prenesti dogajanje z igrišča in pri tem v nobenem trenutku ne sme poseči v njihova čustva, ki so navadno zelo naklonjena eni izmed ekip na igrišču. Nogometni komentatorji so glasniki tekem, prevajalci dogajanja na igrišču in prenašalci sporočil tekme. Dober komentator vedno ohrani varno razdaljo med sabo, svojimi čutenji in tistim, kar se na tekmi dejansko dogaja. Prezreti mora sebe in postreči s pravimi, natančnimi in dobrimi informacijami, ki bodo gledalcem pomagale obrazložiti situacije in jim hkrati prepustile dokončno odločitev. Pogovarjala sem se z najboljšim med njimi. »Superstarjem« med komentatorji. Odklenil je svojo zakladnico podatkov, me presenetil z izjemnim spominom in mi predstavil um človeka, ki svojo prvo nogometno tekmo komentiral leta 1981. Dr. Andrej Stare se natančno spomni svoje prve tekme. In vseh ostalih, ki so sledile.
Vsak komentator je nekaj posebnega. Med tekmami slišimo njegov glas, vidimo ga ne. Barva in ton glasu, način izražanja, konec koncev tudi znanje slovenščine in sposobnost jasnega govora so tisto, kar pride do gledalcev. Drugega ne. Včasih si jih predstavljamo, kako krilijo z rokami, kako jim rdečica prekrije obraz, ko kričijo, včasih v glasu zaznamo kako drugačno čustvo, tudi jok. A vse skupaj je ovito v tančico skrivnosti, ki delajo komentatorje še nekoliko bolj zanimive. Nekateri iz nogometne tekme ustvarijo zabavo, drugi naredijo šov, tretji jo spremenijo v statistično izkušnjo, četrti vzdušje tekme lahko popolnoma zamorijo. So dobri komentatorji in so slabi komentatorji nogometnih tekem. Med komentiranjem tekem sedijo v svojih kabinah in govorijo. Govorijo vseh 90 minut in sodniški podaljšek in s svojim govorjenjem zelo vplivajo tudi na tiste, ki sedijo na drugi strani televizijskega ekrana. Njihovo delo je odgovorno in tudi zaradi dejstva, da vse več gledalcev, zaradi dostopnosti informacij ve veliko več, kot pred leti, morajo vedeti, da je vsaka njihova beseda slišana in obsojana. Ni lahko biti komentator, pravzaprav je danes, v poplavi vseh družabnih omrežij in informacij, ki curljajo z vseh strani, težko biti tudi slab komentator.
Ne predstavljam si najbolje, kako hudo jekleno dušo mora imeti tisti, ki se loti javno komentirati nogometno tekmo. Zame je tistih 90 minut vedno preveč čustvenih, da bi lahko iz sebe dala kaj več od nekaj izdihov in, če tekma ne gre v mojo smer, kako sočno kletvico. Nogometa prav tako ne zmorem gledati nepristransko. Zato je komentiranje zame umetnost, zlasti v točki, ko je treba dogajanje na igrišču spremljati zbrano, preudarno in predvsem realno. Zame je to nemogoča misija, a nekaj posameznikom gre presneto dobro od rok.
Ne bom jih imenovala poimensko. Imamo jih kar nekaj, a zares dobrih je malo. Marsikdo se nostalgično spominja nekaterih velikih jugoslovanskih komentatorskih imen, ki so sami pred televizijske zaslone prikovali občinstvo in je bila tekma šele v drugem planu. Tudi v Sloveniji je ob poplavi različnih televizij kar nekaj tistih, ki se lotijo komentiranja nogometnih tekem. Niso vsi dobri, niso vsi vešči svojega poklica, a zagotovo je nekaj takih, ki so svoj poklic spremenili v umetnost. Med njimi je nekaj takih, ki so dosegli status zvezdnikov. Dr. Andrej Stare je v tej kategoriji vsekakor med najboljšimi.
Srečala sva se v Dobrni, kjer opravlja svoj zdravniški poklic. Dr. Andrej Stare je poseben komentator. Je odličen komentator, ki nikoli gledalca tekme ne pusti hladnega. Kar jaz pri njem najbolj cenim je, da zna narediti tekmo zanimivo tudi, če ni nič posebnega. Podatki in informacije so tiste, ki jih obvlada. Z vsemi izkušnjami, ki si jih je nabral, je danes zagotovo eden najboljših športnih komentatorjev v Sloveniji. Zaradi svoje prepoznavnosti in statusa, ki ga uživa je slovenski komentatorski »superstar«.
Pogovor sva začela z ženskami v nogometu. Pravzaprav o tem, zakaj v nogometu še vedno vladajo predvsem moški. Pa je to res?
»Hoteli ali ne, nogomet je še vedno bolj domena moških, kot žensk. Če greš v katerikoli državi na katerokoli nogometno tekmo, bo razmerje med moškimi in ženskami, v najboljšem primeru 90 : 10 korist moških. V večini primerih je to razmerje še slabše. Da bi bila ženska sama od sebe zatreskana v nogomet, hodila redno na tekme in redno spremljala ta šport jih je pa relativno malo. Jaz jih ne poznam veliko. Ena takih je bila recimo moja mama.«
Se spomnite svoje prve nogometne tekme?
»Seveda se je. Na svojo prvo nogometno tekmo sem šel z mamo in sestro leta 1965. Ogledali smo si tekmo Olimpija : Sutjeska. Rezultat je bil 3 : 0. Snežilo je, stali pa smo tam na starem Bežigrajskem stadionu. Tam sta bili dve stranišči, od koder so se prima videlo na igrišče. Spodaj so bila stranišča, mi pa smo stali zgoraj na terasi. Od tiste tekem smo redno hodili na tekme. Spomnim se tudi svojega prvega prvoligaškega derbija med Olimpijo in Mariborom. Mama naju je s sestro z navijaškim vlakom peljala v Maribor.«
Imate radi nogomet?
»Nogomet zame je ene vrste ljubezen. Meni sicer celoten šport pomeni način življenja. S športom, predvsem z nogometom živim od leta 1965, ko sem bil prvič na nogometni tekmi. Se je pa potrebno na vsako komentiranje, ne glede na to, kateri šport prenašaš, pripraviti. Jaz sem se v vseh teh letih naučil zbirati podatke. Naučil sem se jih urejati in sortirati. Prav ta ljubezen do športa me je privedla do tega, da kamorkoli grem, moram pregledati športne rezultate. Predvsem me zanima, kaj se dogaja v nogometu. Mene bistveno več zanima, kot samo državna reprezentanca in naša prva liga. Zanimajo me take stvari, ki ne zanimajo nikogar drugega. Zanima me kako poteka ukrajinska liga. Spremljam, kaj delajo v nogometu na Japonskem. Prebiram, kaj se dogaja na Češkem, kakšna je nogometna situacija v Luksemburgu. Da o teh največjih nogometnih državah sploh ne govorim. Imam tudi prav poseben sistem spremljanja reprezentančnih tekem. Polnih imam že sedem zvezkov, takih z vložnimi listi. Reprezentančni nogomet natančno spremljam od leta 1985 in si beležim prav vse mednarodne tekme. Zapisano imam vse. Vse strelce, igralce, njihove rojstne podatke, koliko tekem so odigrali, koliko golov dali. To je precej zahtevno delo, saj moram vedno znova se posodabljati. Med zadnjim reprezentančnim premorom, ko je bil odigranih 119 tekem, sem moral 238 krat odpret te zvezke in dopisati vse podatke.«
Poleg nogometa slišimo kako vaš glas ovija tudi tekme hokeja, smučarskih skokov in atletike. So kakšne razlike med komentiranjem teh športov?
»Komentiranje teh športov je zelo različno. Kaj je najlažje in najtežje prenašati ne morem govoriti na splošno, saj je to stvar vsakega posameznika in je odvisno tudi od osebne angažiranosti. Zame je najtežje prenašati slabo nogometno tekmo. Na primer nogometno tekmo Radnički Niš : Čelik Zenica 0:0. To je bil najtežji prenos. Hokej je drugačen. Pri hokeju se ves čas nekaj dogaja. Igra je hitra, vedno je borba. Tudi hokej obožujem in ga zelo rad komentiram. Atletika je šport, kjer moraš imeti drugačno koncentracijo. V času komentiranja moraš sočasno spremljati šest atletskih disciplin, ki potekajo na stadionu. Navaditi se moraš ritma. Smučarski skoki so v zadnjem času postali nekoliko bolj zakomplicirani s temi novimi pravili in dodatki in odbitki. In s temi številkami se mora človek spoprijateljiti. Predvsem pa moraš, če si komentator, v glavi zelo hitro mislit. Če ti glava ne dela, pa je bolje, da greš, namesto za komentatorja, za pomočnika kretničarja na kako železniško postajo.«
Je težko biti dober komentator?
»Če nimaš športa rad, če to ni tvoj življenjski slog, tvoja življenjska obsesija, potem je bolje, da se komentiranja ne lotiš. Danes vidim preveč diletantov, ki zelo hitro sedejo za mikrofon in potem je kar malo nerodno, ko se deklarirajo kot komentatorji. To so zame zgolj reporterji, poročevalci in še to precej šibki. Na žalost jih je vedno več. Prepričan sem in to učim tudi tiste, ki pridejo k meni po nasvet, da se moraš osredotočiti na malo športov. Najbolj optimalno je dva poletna in dva zimska športa. Ker v vseh športih ne moreš vedeti vsega. Ljudje ti začnejo verjeti, če si dober in dober ne moreš biti v vseh športih.«
Komentarji so prenašalci dejstev tekme, ki prižgejo čustva. Do kje lahko gre komentator? Koliko je lahko pristranski? So kaka pravila?
»Ko gre za tekmo naše reprezentance proti tuji reprezentanci moraš med komentiranjem pokazati čustva v korist Slovenije. Ko gre za nastope slovenskih klubov v evropskih pokalih proti tujim klubom, lahko pokažeš čustva v korist slovenskega kluba. Ko pa gre za dvoboj dveh tujih ali dveh domačih ekip, pa je teh čustev nepreklicno konec. Komentator nikoli ne sme začeti prenosa tako, da pove, za kateri klub navija. Kaj pa druga polovica naroda, ki drži za nasprotni klub? Kaj bodo pa drugi rekli? Zato moraš biti nevtralen in imeti do obeh ekip enako mero čustev.«
Nimam rada, ko komentator na nogometni tekmi ne ve, kakšna so pravila in jih pri svojem komentiranju izrablja. Koliko mora komentator poznati nogometna pravila?
»Čim bolj jih poznaš, bolje je. Pogosto pa vidim, da se ukvarjajo komentatorji s sodniškimi odločitvami in pravili, ki jih sploh ne poznajo. Čim več jih poznaš, bolje je. V nogometu se vedno največ govori sumljivih prepovedanih položajih in o dosojenih ali nedosojenih enajstmetrovkah. Kdor išče rezultatsko rešitev v teh dveh elementih je izgubljen in bolje, da se začne ukvarjati z baletom in prepusti komentiranje komu drugemu. Dejstvo je samo eno: pravila so enaka od prve do zadnje sekunde tekme. Ne glede, kaj se zgodi med tekmo. Konec je obdobja, ko se v zadnjih petih minutah nič več ne zgodi.«
S spomnite, katera je bila prva tekma, ki ste jo komentirali?
»Seveda se spomnim. 27. aprila, leta 1981 sem komentiral v Sarajevu na Grbavici tekmo Željezničar : Rijeka.«
Neverjetno. Imate vse te podatke zapisane, ali vse to nosite shranjeno v spominu?
»Vso ta zbiranje podatkov, dokumentiranje in urejanje pri meni poteka v treh različnih oblikah. Eno je v elektronski obliki, eno v pisni in eno v možganih. Oče in mati sta mi z mešanico genov dala dober spomin, zato si vse te stvari lahko zapomnim. Je pa res, da si zapomnim tisto, kar hočem.«
Koliko tekem ste do sedaj že komentirali?
»2211. Od tega je nogometnih 689 tekem.«
Številke stresate iz rokava. Ali lahko od vseh teh številnih tekme, se da izločiti najljubšo?
»Polfinale svetovnega prvenstva, leta 1982, v Španiji med Francijo in Zahodno Nemčijo. Rezultat je bil 3 : 3 po rednem delu in podaljških. Po enajstmetrovkah so šli Nemci naprej z rezultatom 8 : 7. To je bila ena takih tekem, ko sem ob koncu prenosa rekel: ‘No, to pa je nogomet!’ Huh. Pa sem na istem prvenstvu prenašal tekmo Italija : Brazilija, ki se je končala s 3 : 2, ko je dal Paolo Rossi tri gole. Tisto je bil svetoven nogomet. Pa tudi finale svetovnega prvenstva leta 1986 v Mehiki med Argentino in Zahodno Nemčijo. Argentina je zmagala 3 : 2. Super tekma. Poanta nogometa je, da nikoli ne veš, kaj se bo dogajalo. Pred začetkom ne veš, ali bo tekma dobra, ali ne bo. Ne veš, ali bodo goli, ali ne bodo. Nikoli ne veš nič. Vsaka tekma se začne pri 0:0.«
Koliko je uvrstitev Slovenije na evropsko prvenstvo in dve svetovni zares velik uspeh?
»Če vzamemo presečno leto 2000 in odštejemo dejstvo, da so nekje domačini avtomatično uvrščeni na prvenstvo, smo velik fenomen. Kolikokrat se je na velika tekmovanja uvrstila Finska? Ali pa Avstrija v zadnjih dvajsetih letih (razen leta 2008 ko so bili domačini). Kdaj je bila nazadnje na velikem tekmovanju Bolgarija ali pa Črna Gora, Makedonija, Bosna?«
Ali komentatorji doživljate tisti čustven del nogometa? Tudi vam pred tekmo igra himna?
»Ne, meni ne. Nikoli. Jaz imam svojo koncentracijo, svoj način kako se zberem pred tekmo in jaz brez evforije štartam vsak prenos.«
Imate poseben ritual?
»Jaz sem urejen človek. Emocionalno in človeško. In imam toliko izkušenj, da mi ni treba blefirati. Jaz ne začnem vpit še preden se začne tekma. Ne dosežem zgornje meje drtja že pred tekmo. Potem pa se resne zadeve začnejo, pa padeš, ker nimaš kondicije, da bi tulil celo tekmo. Vsakemu mlademu fantu, ki me pride vprašat za nasvet vedno rečem: počakaj, da se nekaj začne, šele potem vpij. Šele potem, ko se nekaj naredi, bodi pameten. Šele takrat je treba pokazati znanje. Šele takrat se vidi kaj znaš komentirati, kako to storiš in kakšno primerjavo poiščeš. Še nekaj je zelo pomembno. Zame je vsaka tekma enaka. Tudi če komentiram mladinsko tekmo U17 ali finale svetovnega prvenstva. Če tako jemlješ ta posel potem si zmagal. Če pa je zate finale bolj pomembno od tekem mladincev, ki jo prav tako moraš komentirati, pa si že v štartu izgubil. Jaz imam popolnoma iste priprave za vsako tekmo. Bolj pomembnih in manj pomembnih tekem jaz ne poznam.«
Vaš tvoj najljubši trenutek v nogometu?
»Recimo, ko moj golman brani sto odstotno priložnost nasprotnika. To je zame najlepši trenutek v nogometu. To me najbolj razveseli in mi je najbolj všeč. Težko pa rečem, kateri je najboljši golman vseh časov. Težko je primerjati jabolka in hruške. Moram reči, da je Jan Oblak fantastičen golman. Tako mlad in tako zanesljiv, konstanten. Močan je tudi po človeški strani. No, če bi moral izbrati najboljšega vseh časov, bi mogoče rekel, da je meni najljubši Gordon Banks.«
Kaj pa igralec?
»Videl sem veliko dobrih igralcev. Nogomet sem začel gledati, ko sta igrala še Eusebio in Péle. Spremljal sem ero Johana Cruijffa, slavne nemške igralce sedemdesetih in vse do Messija in Ronalda. Johan Cruijff je bil igralec, ki je najbolj napolnil mojo dušo v tistih letih. Danes je to Ronaldo. Se pa danes nogomet igra drugače kot pred štiridesetimi leti. Danes so nogometaši telesno bistveno bolje telesno pripravljeni. Spremenil se je tudi nogomet. Bistveno več je kontakta med igro. Ta je hitrejša. Igra se na večjem prostoru, več je menjav prostora. Igralci so danes popolnoma drugačni, kot so bili včasih.«
Glede na to, da je dr. Andrej Stare po poklicu zdravnik, pozna delovanje človeškega telesa. So nogometaši dobri športniki?
»So! Nogometaši morajo biti fizično drugače pripravljeni, kot atleti ali hokejisti. Nogometaši igrajo v vsakem vremenu in vsaki temperaturi. Igrišča včasih bolj spominjajo na njivo kot na travnato površino. Že zato morajo biti zdravstveno na višjem nivoju. Nogomet je igra kontakta, kjer prihaja do velikih sil in se ob tem sprosti veliko energije. To mora prenesti njihovo telo.«
Ko mikrofon ugasne in se kamere izključijo … ste navijač?
»Moje navijaštvo je moja hiša, vstopnice za to hišo pa delim jaz.«
Povsem za konec, kaj je nogomet?
»Nogomet je najbolj enostaven šport za široke ljudske množice, ki ima samo en vzvod, ki ga dela zanimivega in to je prepovedan položaj. Drugače pa je zelo enostaven za spremljati. Postal je tudi zelo velik posel in ogromno gledalcev prihaja na nogometne tekme tudi zato, ker za spremljanje ni potrebno biti pretirano pameten. Pri nogometu se štejejo le goli. Pri tem pa teče čas.«
Pri dr. Andreju Staretu ni fascinantno le to, da uspešno združuje dva, na zunaj popolnoma nezdružljiva poklica, komentiranje in zdravniški poklic. Je izjemen športni strokovnjak. Je tudi izjemen s številkami. Količina podatkov, ki jih ima v spominu je naravnost fascinantna. Njegova zmožnost pomnjenja je edinstvena. Če se marsikdo od nas ne spomni niti tega, kaj smo jedli včeraj za kosilo, ima on v svojem spominu shranjenih nerazumno veliko podatkov. Preseneti s podrobnostmi, zato je pogovor z njim podoben vrtincu, kjer si zapeljan s številkami, malenkostmi, predstavo, kjer ostaneš preprosto brez besed, z odprtimi usti. Izjemno zanimivo se je bilo pogovarjati z njim.
