Moja mama je moja najzvestejša bralka. Prebere čisto vse moje bloge in članke. Po vsaki objavi sem povsem mirna šele, ko zapis prebere ona in mi pove svoje mnenje. Vedno pove natančno tisto, kar si misli. In to pri njej neskončno cenim.
Prepričana sem, da ima moja mama rada nogomet. Kako ga ne bi imela, če je dobršen del življenja živela z mojo ljubeznijo do nogometa. Bila je z mano, ko sem spremljala, doživljala in čustvovala nogomet. V vseh teh letih se ga je naučila spremljati. Čeprav tega ne bo nikoli priznala vem, da gleda vse tekme. Še danes me pokliče po tekmi, če ‘moji’ zmagajo. In vedno pove točno tisto, kar misli. Tudi, če se zaradi mojega, tako pravi, preveč romantičnega pogleda na igrišče, ne strinjava.
V vseh teh letih je moja mama izoblikovala povsem svoj pogled na nogomet, ki je za žensko njene starosti precej neverjeten. Ni navijačica nobenega kluba. Nikoli ne bo izpostavljala niti tega, da nogomet gleda. Pa vseeno spremlja vse in njeno stališče do nogometa je izdelano do potankosti. Velikokrat se šele med tekmo odloči, komu bolj privošči zmago. V Sloveniji ima najraje Maribor. Olimpije ne mara. Prva slovenska nogometna liga se ji zdi dolgočasna. Všeč ji je Gianluigi Buffon. Ne mara nadutih nogometašev in ne prenese velikih nogometnih zvezd. Med Messijem in Ronaldom bi se mukoma odločila za slednjega, a ji gre neskončno na živce. To pove vsakokrat, ko ga pokažejo kamere. Na glas. Ne prenese kako proslavlja zadetek. Ne prenese važičev. Ne mara izstopanja.
Na splošno gledano moja mama ne mara dolgočasnih tekem. Ne prenese ‘mečkanja’, zavlačevanja in postopanja na sredini igrišča. Razburijo jo akcije, kjer nekdo preigrava in ob tem izgubi žogo. V bistvu ji je vedno popolnoma vseeno kdo zmaga. Samo, da igrajo dobro in napadalno. Med nogometnimi tekmami najraje jé pomaranče.
O Juventusu še nikoli ni rekla žal besede, čeprav vem, da bi velikokrat rada potarnala tudi čez njih. Predvsem, ko igrajo obrambno in ne dajo gola. Takrat jo vidim, da bi najraje rekla kaj čez črno-bele. A iz vljudnosti in spoštovanja ne reče nič. Njen najhujši trenutek v nogometu je, če se zaradi tekem sekiram jaz. Ne razume mojih solz zaradi nogometa, čeprav jim je priča že leta in leta. Sprejela je to, da se ob evropskih in svetovnih prvenstvih čas zame ustavi. Sprejela je, ko sem v imenu nogometa okrasila svojo sobo in jo spremenila v tempelj, posvečen nogometnim junakom. Sprejela je, ko sem leta 2002 pod roko prinesla domov Zlatka Zahoviča izrezanega iz kartona. »Ja, kam bomo pa to dali?« je bilo edino vprašanje, ki ga je izrekla. Odgovora ni pričakovala. Pa smo ga dali. Najprej v mojo sobo, potem v dnevno sobo in ko sem se preselila v Ljubljano je romal na podstreho. Pred kratkim je čistila podstreho in prinesla ga je nazaj v stanovanje. »Njega pa že ne bomo stran metali!« je bila odločna. Ne, njega nismo vrgli stran. Po novem ga je iz omare postavila v kot otroške sobe. Nikoli ga ne bomo vrgli stran. Ne Zlatka Zahoviča … njega pa res ne! Je pač taka.
Moja mama nikoli in nikdar nikogar ne obsoja za nič, kar v življenju dela. Tudi zaradi te svobode, ki mi jo je brezpogojno nudila se je moja ljubezen do nogometa lahko razvila do točke, kot se je. Nikoli iz njenih ust nisem slišala, da je to brez veze, nepotrebno, neprimerno ali butasto. Vedno me je podpirala pri vsem. Tudi, ko sva z očetom leta 1994 v italijanski Gorici iskala po trgovinah vse, kar se je dalo najti na temo svetovnega prvenstva. Italija je takrat igrala v finalu z Brazilijo. In izgubila, a je vseeno šlo za dogodek, ki je zahteval spominek. Vmes, ko sva midva tekala po Gorici je ona pila kapučino. In zraven verjetno zavijala z očmi. A nikoli pred nama.
V svojem življenju sem se kar nekajkrat že podala zelo daleč na katero izmed tekem. Te novice je vedno zelo prestrašeno sprejemala. Še vedno jih. Spomnim se, da je pogoltnila zelo velik cmok, ko sem ji še v prejšnjem tisočletju prvič predstavila plan, kako bom preko Trsta letela v London in od tam v Torino na svojo prvo tekmo mojega Juventusa. Sama. In sem šla. Vrnila sem se s fotografijo Alessandra Del Piera, slikanega od zelo daleč v hrbet, ko je izvajal kot. To je bilo najbližje, kolikor blizu sem kadarkoli prišla Del Pieru. Čeprav je bil, zame najboljši nogometaš vseh časov, na sliki komaj razločna pikica, smo sliko povečali in jo izobesili doma na steno. Tudi, ko sem prišla iz svetovnega prvenstva v Koreji mi je zaupala, da je neskončno trpela, ker sem odpotovala na drug konec sveta na nogometne tekme. Potarnala je šele, ko sem se vrnila. Še danes jo skrbi, ko grem na tekme. Ko sem jo ob prvi nosečnosti obvestila, da bo njen prvi vnuk nosil drugo ime po Alessandru Del Pieru ni oporekala. Iz sebe je spravila le: »Kaj pa drugega?!«
Moja mama je stara 76 let, ima rada nogomet in v svojem življenju je bila samo na eni tekmi. Zadnjo soboto v aprilu 2017 se mi je zdelo, da je nastopil čas, da po vseh teh letih končno vidi svojo prvo nogometno tekmo v živo. Da začuti utrip tekme. Zadiha na tribunah velikega stadiona. Sprejme informacije tekme, ki si jih bo sama izbrala in doživi napetost in razburjenje, ki ju lahko doživiš samo na živi tekmi. Na Stožicah si je ogledala tekmo med NK Olimpija in NK Maribor. Derbi se mi je zdel najbolj primeren v danem trenutku. To je le najboljša tekma, ki ti jo lahko slovenski klubski nogomet ponudi. Dva dni sem jo prepričevala, da je res šla. Dve noči zaradi tega ni spala.
Na tekmo smo prišli uro prej in imeli možnost pripraviti in izostriti čustva do začetka tekme. Imeli smo sedeže v drugi vrsti stožiškega stadiona. Levo od nas so bili Green Dragonsi, na desni je bila VIP tribuna in naprej Viole. Povsem neprimerno mesto za nas, ki smo navijali za Maribor. Moji mami so bile Stožice všeč. Lep je naš največji stadion! Ko sem mamo videla sedeti na svojem sedežu na Stožicah je bil to lep, čustven prizor in bila sem ponosna. Nič ji ni bilo potrebno razlagati. Natančno je vedela kdo je kdo. Nogomet pač spremlja. Vse je vedela. Vse poznala.
Če še nikoli nisi bil na nobeni nogometni tekmi, je prihod igralcev na igrišče izjemno doživetje. Veličastno. Ko so se na derbiju nogometaši postavili v ravno vrsto jih je moja mama vstala in fotografirala. »Tako mladi so vsi …« je pripomnila. In potem gledala nogomet. Kot se za derbi spodobi, so se kmalu začele zdrahe med Green Dragonsi in med Violami. Niti trznila ni. Niti takrat, ko je prišla na stadion policija in se je na tribunah začelo vse tisto, kar na nogometni tekmi nima kaj iskati. Ni čutila, da bi bila v nevarnosti. Ni ji bilo grozno. Ni ji bilo niti čudno. Ni je bilo strah, da ji bo kdo kaj naredil. Tudi, ko ji je med tekmo iz ust ušel krik »Maribor«. Mene je nekoliko zaskrbelo, ko je gledala goreče šale na obeh straneh, zažgane drese, metanje stolov, glasne kletvice, … a to nje ni niti zmotilo. Na živce ji je šlo, da je prišla na tekmo, kjer je sedela med navijači Olimpije in zato ni smela na ves glas spodbujati Maribora … Vmes je sicer nekajkrat glasno zaklela, ko so Mariborčani izgubili žogo na sredini. Pa ko so dali prečko. Ko so zapretili golu. Ne, bakle in ognjeni predstavi nanjo niso naredili vtisa. Edino to jo je zanimalo, kam skrijejo navijači bakle, ki jih prinesejo na tribune. Ona ne sme seboj na tribune prinesti niti pomaranče!
Mojo mamo je na derbiju najbolj motilo to, da z druge vrste ni videla na drug konec igrišča. Med polčasom je rekla, da nima dobrega pregleda. Nikoli več ne želi sedeti tako spredaj. Zato smo se v drugem polčasu presedli. Tam ji je bilo bolj všeč, ker je lažje in bolje videla dogajanje na igrišču. Tam se je lahko bolje posvetila nogometu. Po tekmi je bila kritična. Tekma ni bila dobra, niti zanimiva. »Mencali so …« je rekla. »Nič od nič ni bilo. Pa še kričat nisem mogla … Pa še pomaranč ne morem jesti na štadionu.« Ja, to je moja mama.
Pa, če bi rada to slišala ali ne … veliko tega, kako dojemam nogomet imam po njej. In ta sproščenost in sprejemanje vsega je največje darilo, ki mi ga je v življenju ta fantastična ženska lahko dala. JE pa ena velika razlika. Jaz med tekmo skoraj nikoli ne jem pomaranč.