Janez Borovnica je dober nogometni navijač. Obožuje Olimpijo. Spremlja ves šport, zaljubljen je v nogomet. Je tudi bloger. Janeza berem, ko si želim jasnega in pozitivnega pogleda na dogajanje v prvi slovenski nogometni ligi (1. SNL). Piše zase, za svojo dušo, ljubiteljsko. Piše poleg službe in ob podpori njegove Nine, ki mu vedno stoji ob strani »Moj blog je posvečen predvsem analizi 1. SNL. O slovenskem nogometu pišem največ. Včasih napišem še kaj drugega, a je 1. SNL v blogu moj fokus. Spremljam pa seveda tudi ostale lige in tudi druge športe. Rad imam ves šport,« je povedal.
Janez je navijač Olimpije in tole je najbolj zelen intervju, ki sem ga kadarkoli napisala. Zaljubljena sem v nogomet in v 1. SNL strastno navijam za Nogometni klub Maribor (NK Maribor). Glede na najino nogometno prepričanje se z Janezom za skupno mizo ne bi smela srečati. Lahko bi se gledala na derbiju, kjer bi sedela vsak na svoji tribuni. Med nama bi bilo celotno nogometno igrišče. Pa sva vseeno sedla skupaj, ker naju z Janezom povezuje ljubezen do nogometa, ne glede na barve. Janezova barva je zelena, moja je vijolična. Ko navijaču odvzameš barvo, v osnovi ostanemo enaki, z enakimi čustvi, enakim razmišljanjem, enako strastjo. Posebne nas delajo barve. Tudi, če je on zelen, jaz pa vijolična, sva uspela sesti za isto mizo, uspela sva si izmenjati mnenja, odvreči barve, ostati navijača in se pogovoriti. O njegovem pisanju, o Olimpiji, predvsem pa o čustvih, ki navijače iz tedna v teden, od tekme do tekme drži v napetosti in jih žene na tribune stadionov … čustvovati.
Na Janeza sem postala pozorna, ko sem brala njegove zapise. So realni. Niso žaljivi. Nikoli. Kar je precej nenavadno in zelo dobrodošlo za ta čas. Čeprav vlada prepričanje, da dogajanje na slovenskih nogometnih zelenicah nima dovolj draža, ne prinaša užitkov, je nezanimivo in včasih nekvalitetno, pa je zgodba o slovenskem nogometu vseeno veliko svetlejša. Eden od načinov, kako spoznati slovenski nogomet in se vanj zaljubiti, je tudi skozi Janezovo pisanje. Ta o njem piše s svetlimi barvami. »Tukaj živim. Nekateri se z mano ne strinjajo, ko pravim, da je naša liga dobra liga. Če imaš rad nogomet in si Slovenec, moraš biti oboževalec te lige. Lahko seveda gledaš, spremljaš in imaš rad tudi druge lige. Meni je na primer najljubša španska. Celoten nogomet je izjemen. Toda, če živiš v Sloveniji in se imaš za ljubitelja nogometa, potem moraš spremljati tudi 1. SNL. In še enkrat: naša liga je dobra liga. Nogomet, ki ga igrajo naši klubi, je dober nogomet.«
Janez je srčen, strasten in obožuje svoj nogometni klub. NK Olimpija ima veliko zvestih, iskrenih in dobrih navijačev. Prepričana sem, da je eden najzvestejših prav Janez. Zanj je pripravljen premakniti goro in strastno braniti zeleno barvo in vse ostale simbole, v katere so odeti zeleni. »Z Olimpijo sem v dobrem in slabem. Vedno! Dober navijač je tisti, ki bo šel na vsako tekmo svojega kluba, če bo le imel čas. Dober je tisti, ki bo kupil vstopnico in šel. Dober je tisti, ki kupi celoletno vstopnico in je s svojim klubom skozi celo sezono. Tisti, ki hodi tudi na gostovanja. Zame, ki živim v Novi Gorici, so daleč le gostovanja pri Mariboru, Aluminiju in Muri. A bom tudi do tja šel. Dober navijač je tisti, ki bere o klubu, spremlja novice, se kdaj jezi, si grize nohte … take stvari. Včasih se je treba tudi skregati s svojimi sotrpini. Vse to je dober navijač.«
Z Janezom si deliva internet. Vsak zaseda svoj košček in prostora je več kot dovolj za oba. Deliva si bralce. Tudi teh imava dovolj. Deliva si strast do nogometa. Ta je pri obema izredno visoka in mislim, da je prav to najina hrbtenica, ki naju drži pokonci. Preživljava in doživljava enake vzpone in padce, ko na tem ogromnem medmrežju želiva ohraniti stik s svetlobo. Doživljava enako veselje, enako strast in precej podobno vznemirjenje, ko svoje občutke, ki vzplamenijo v nama zaradi nogometa, skušava napisati v tistih nekaj tisoč znakov, ki so še berljivi. Imava tudi enako pomanjkljivost, ki jo oba skušava zanikati in se oba enako uspešno sama sebe prepričujeva, da najini teksti niso predolgi. Pa so. Zelo predolgi glede na blogerske nenapisane standarde, a jim namenoma ne namenjava pretirane pozornosti. O nečem tako mogočnem, kot je nogomet je pisati kratko precej trdovratna naloga. Zato si oba vzameva enako pravico do tekstov, polnih emocij, ki so zelo predolgi.
Že davno tega sem se odločil, da ko sem na stadionu, bom gledal tekmo čim bolj mirno. To mi še ni uspelo.
Blogerjev, kot sva midva z Janezom, je še nekaj. Vsi se, vsak po svoje, borimo za svoj košček interneta in tavamo nekje med novinarstvom in enkratnimi zapisi na internetu. Tavamo zato, ker nikoli ne bomo resni novinarji. Razlog seveda ni v tem, da ne vemo, o čem pišemo, niti v tem, da bi pisali slabo. Razlog je v tem, da imajo naši teksti čustva. Tega naj si novinarji ne bi dovolili, saj je njihova glavna naloga obveščanje in prenos informacij. V tekstih blogerjev pa so čustva. Tista najbolj prvinska, najmočnejša in najbolj izražena. Drugače ne znamo. Drugače niti ne bi bilo prav, saj bi v tekstih brez čustev skušali biti novinarji. Kar pa nismo. Naš domet je nekoliko okrnjen, v večini primerov odvisen od tistih, ki najdejo pikico svojega v naših zapisih, nas pobožajo s komentarjem, dvignjenim palcem, ali celo deljenjem naših objav. Pa vendarle nihče od nas ne piše in ne dela tega za te »sladkorčke«. Pišemo, ker čutimo, da moramo. Pod prisilo ne gre. Pod prisilo nastane nekaj, kar ne bi smelo. Ob ogledu tekme se v nas preprosto prebudi mali škratek, ki neusmiljeno pritiska na tisti živec, ki nas prisili v to, da »damo ven«. Ker želimo, da v prepletu besed, ki jih napolnimo z občutki, ostane zapis in spomin na tiste trenutke. In občutke.
Vse to nama je z Janezom Borovnico skupno. Zakaj sem za ta intervju med vsemi blogerji, ki jih berem in spremljam, izbrala ravno Janeza? Janez piše pozitivno. Ne blati, ne bemti, ne ponižuje, niti ni nesramen. Nikoli, ampak res nikoli, v svojih zapisih ni uporabil žaljivega, neprimernega tona pisanja. Velikokrat se s čim ne strinja, velikokrat opozori na situacijo, ki mu ni všeč, a nikoli negativno. Nikoli ni žaljiv, nikoli z besedami ne prizadene. To je njegova največja veličina. Predan je svojemu klubu. Svoji zeleni. Hkrati spoštuje vse druge, tudi največje rivale zelenih. »Tak sem po značaju. Priznam, v duši in srcu kdaj tudi koga kam pošljem in si mislim svoje. Ampak nikoli tega ne bom napisal. Že starša sta me vzgojila tako. Če nasprotnika ne spoštuješ, nasprotnik ne bo spoštoval tebe.«
Nogomet brez navijačev ne bi obstajal. Brez zvestih privržencev, ki kupijo vstopnico in podarijo klubu svoj čas. Brez tistih, ki polnijo tribune nogometa ne bi bilo. Krog navijaštva se začne prav tam. Nihče ne bi nogometašu plačal nič, če ne bi ta na tribuno privabil gledalcev. Brez navijačev je nogomet le rekreacija. Navijačev, kot je Janez, bi se moral zavedati in jih spoštovati prav vsak klub. Zase bi lahko rekla, da me ima NK Maribor zelo rad. Kako je pri Olimpiji? »Pri Olimpiji se je stanje z odprtjem klubske trgovine zelo izboljšalo. Igralci pridejo v trgovino, kjer se ob napovedanih datumih družijo z navijači. Kar je zelo pozitivno. Klub je velik napredek naredil tudi z večjim obveščanjem javnosti in navijačev preko družabnih omrežij. Sam si zelo želim, da bi se klub čim več oglaševal in se čim več pojavljal. Razumem, da so določene informacije, ki pa do navijačev ne pridejo in so za klub preveč pomembne. To zelo ločim in razumem vodstvo, da včasih, kaj ne povedo.«
Janez pozna Olimpijo do obisti. Pozna njihovo taktiko, igralce, spremlja vse spremembe v igri in jih v svojih blogih tudi komentira. »Če spremljaš svoj klub, je dobro, da veš vse o igralcih. Dobrodošlo je, da jih poznaš čim bolje. Nekaj jih poznam tudi osebno. Najbolj me je do sedaj navdušil Darijo Čanadžija, ki je eden redkih, ki mi je do sedaj dal tudi intervju. Si pa zelo želim, da bi jih spoznal čim več. Zelo rad bi naredil s kom intervju za blog. Jim pa ne težim. Tudi oni želijo imeti svoj mir in to spoštujem.«
Janez je bil pred veliko leti član navijaške skupine Green Dragons. Danes ni več, a je prepričan, da nobena tekma Olimpije ne more miniti brez njih. »Navijaška skupina Green Dragons je srce in duša Olimpije. Oni so s klubom v dobrem in slabem. Ko je bila Olimpija v peti ligi, ko se je vračala, so jo spremljali. Navijači so bistvo nogometa in vsega športa. Pred leti, ko so člani Dragonsov stavkali, je bilo na Stožicah med tekmo čisto mrtvilo. Zdaj je gledalcev na tekmah sicer malo, a je velika razlika, ko Dragonsi so na stadionu. Oni spodbujajo gledalce k navijanju. Ko so oni na tribunah, je vzdušje čisto drugačno.«
Povezava do Janezovega bloga …
Zaključila sva s sanjami o sanjski službi in dogovorom, da si enega od prihodnjih derbijev ogledava skupaj. Med nama ne bo nogometnega igrišča. Ne bova sedela vsak na svoji tribuni, ampak bova sedela drug poleg drugega in čustvovala vsak po svoje. Na kateri strani? Mogoče nama bosta z vstopnicami pomagala Maribor ali Olimpija in bova sedela na strani, ki se bo za naju bolj potrudila. Mogoče pa bova, kot navijača ene in druge strani, sedela na nevtralni tribuni. Dogovorjena sva, da blog o derbiju napiševa skupaj. V tistem se bosta pa zares prepletla zelena in vijolična.
Veliko bralcev ti želim Janez in ja, vijolična je lepša od zelene.
P.S.: Janezova izbranka Nina sicer v tem zapisu nastopa kot stranska igralka, a ima v Janezovem življenju glavno vlogo. Za vsakim uspešnim blogerjem stoji nekdo, ki zna pravilno postavit vejice. Moj nekdo je Melita, Janezov pa Nina. Aja, Nina je Juventina!
