Ob spominu na aktivno nogometno kariero Mirana Pavlina se sprožijo izjemni občutki. Čas pred 18 leti, ko je Slovenija postajala nogometni narod, je bil nekaj nepozabnega. Kot sta nepozabni tisti dve kvalifikacijski tekmi dodatnih kvalifikacij, ko smo pred vrati evropskega prvenstva pustili Ukrajino in na evropsko nogometno prizorišče vstopili prvič. Skozi glavna vrata, zasluženo. Slovenska nogometna reprezentanca je takrat čarala z igro, navduševala z reprezentanti, ki so postali heroji. Slovenski narod je takrat z nogometnih igrišč dobil potrditev, da se sanje lahko uresničijo. Da je vredno verjeti in upati. Slovenija je od takrat drugačna. Spremenil jo je nogomet. Vse tekme, vse akcije, vsi zadetki. Med najpomembnejšimi je bil prav zadetek Mirana Pavlina v Kijevu, na tekmi, ki je bila odigrana v brutalnih razmerah. Miran Pavlin je na zasneženem kijevskem stadionu spisal poglavje slovenske nogometne zgodovine, ki ne bo nikoli pozabljeno. Kot tudi ne njegova izjemna nogometna kariera. Za knjigo napisat. Ali vsaj za na kavo.
17. november 1999 – prva uvrstitev Slovenije na veliko nogometno tekmovanje
Bilo je leto 1999. Pred osemnajstimi leti. Bil je 17. november, ko je Slovenija vzdrhtela. Bila je 76. minuta srečanja, ko je Slovenija eksplodirala. In bil je zadnji sodnikov žvižg, ko se je veličastno začela prva slovenska nogometna pravljica.
Slovenija je takrat, na tisti tekmi igrala povratno srečanje dodatnih kvalifikacij in nasproti jim je stala suverena Ukrajina. Nihče zares ni verjel, da je mogoče in na nobenih stavnicah Slovenija ni bila favorit. A pojdimo po vrsti. Prva tekma je bila v Ljubljani, na starem bežigrajskem stadionu, kjer se je zbralo dobrih 7.000 gledalcev. Tekma se ni začela po okusu Slovencev, saj je Ukrajina povedla in evropsko prvenstvo, ki je bilo prihodnje leto v Belgiji in na Nizozemskem je bilo v tistem trenutku zelo oddaljeno. Potem pa je sledilo zaporedje dogodkov, ki se je za vedno zažrlo v slovensko nogometno zgodovino. Zlatko Zahovič je zadel za izenačenje. Ob zadetku je razprl roke, stekel po igrišču, nekoliko daljši lasje so zaplapolali in slovensko občinstvo se je prebudilo. Tisti gol je prižgal upanje, odprl srca in bil je dokaz, da tudi majhni narodi lahko verjamejo v velike čudeže. Potem se je zgodila 83. minuta, ki je rodila slovenskega nogometnega junaka. To je postal Milenko Ačimović, ki je dosegel tisti izjemni in nepozabni zadetek s polovice igrišča. Kdo se ga ne spomni? Koga natanko tisti zadetek ni vrgel v zrak? Vedno znova in znova se ga spominjamo, čeprav je od njega minilo že 18 let. In vedno znova in znova navduši. Slovenska reprezentanca se je na povratno in odločujočo tekmo v Kijev odpravila s prednostjo, z rezultatom 2:1. Upanje je sicer tlelo, pravzaprav je gorelo, čeprav še vedno nihče zares ni verjel.
Ukrajinska prestolnica je naše reprezentante sprejela z zimskimi razmerami. Remi bi bil dovolj za prvo, zgodovinsko uvrstitev slovenske reprezentance na evropsko prvenstvo. Razmere v Kijevu so bile brutalno zimske. Kot bi se nekdo poigral in želel Ukrajincem pridobiti tisto prednost, ki je niso imeli na stadionu za Bežigradom. Igrišče je bilo pobeljeno in črte, ki označujejo avt linijo in kazenske prostore so bile izkopane v snegu. Majhna Slovenija je bila v tistem trenutku, na olimpijskem stadionu v Kijevu, v tistem mrazu in snegu, še manjša. Ne, verjel zares ni nihče. Videl ni nihče. Slovenija se je v dodatnih kvalifikacijah, za preboj na evropsko prvenstvo vendarle borila z Ukrajino. Napredovanje ni bilo logično, predvsem pa ni bilo enostavno. Nekaj malega slovenskih navijačev se je odpravilo v zimski Kijev, preostala Slovenija je srečanje gledala pred televizijskimi sprejemniki. Komentator tekme po televiziji je bil Igor E. Bergant. Verjamem, da mu je bilo težko. Težko, ker je vedel, da Slovenija želi, a verjel ni nihče. Težko zaradi velikega pritiska tekme. Težko zaradi pomembnosti. Predvsem pa težko, ker se ni dobro videlo niti žoge, niti igrišča.
Tista tekma je prinašala neskončno veliko. Zato je bila pošastno težka. Sneg in mraz sta jo naredila še težjo. Do 68. minute je Slovenija v zasneženem Kijevu držala ugoden rezultat brez golov. Potem pa je Ševčenko v kazenskem prostoru padel. Ukrajinci so si z realizirano enajstmetrovko Rebrova priborili prednost 1:0. Če bi se tekma končala v tisti minuti, bi napredovali Ukrajinci. Če bi se končalo takrat, bi se potrdil dvom. Naslednji dan, bi se vsi tolažili ob misli, da smo majhni, premajhni za evropski nogomet. Pa ni bilo še konec. Je pa Slovenija je dihala težje. Rezultat je Slovenijo spravljal v obup. Enajstmetrovka, ki je bila izvedena z vso natančnostjo je pekla, bolela in ubijala upanje. Brez sape smo ostali vsi, ki smo tekmo spremljali. Razočaranje se je slišalo tudi v glasu komentatorja. Jezil se je Srečko Katanec ob igrišču, igralci na njem so težje dihali. Verjamem, da je kijevski mraz še bolj rezal v njihova telesa, noge so bile še težje in pravzaprav ne, vem kako so lahko v tistih razmerah ostali zbrani in osredotočeni. V igri je bilo tako veliko. V igri je bilo evropsko prvenstvo, največji uspeh nogometne reprezentance, ki se je s tisto enajstmetrovko nekoliko odmikal. Tako velikega tekmovanja se Slovenija do tistega trenutka ni nikoli udeležila. Nizozemska in Belgija, prizorišči evropskega prvenstva, sta bila v 68. minuti oddaljeni bolj, kot kadarkoli prej v času kvalifikacij.
Minute so se vlekle. Vsi smo nekako pogledovali za žogo, ki je zares, v tistem snegu ni videl nihče. Sedem minut je trajala panika v Kijevu. Sedem minut je celotna Slovenija izgubljala upanje. Sedem minut je umirala želja in iskati so se začeli vzroki za poraz. Potem pa je prišla tista 76. minuta. Žoge se po televiziji ni videlo. Bela je bila, kot igrišče, kamor je vztrajno naletaval sneg. Verjamem, da je niso videli niti gledalci v Kijevu. Zlatko Zahovič, naša izjemna desetka, je v tisti minuti izvajal prosti strel. Zadrževali smo dih. Cela Slovenija je za hip zadržala dih. Žoga je letela proti golu. Vsaj predstavljali smo si, da leti, saj je videl zares ni nihče. Bergant je povedal, da je zadela ukrajinski živi zid in se odbila. Verjeli smo mu in glasno izdihnili. Verjamem, da noben izdih ni bil tih. Bila je priložnost. Zlatko Zahovič je že tolikokrat poprej zadel iz podobnih položajev. Takrat ni. Čeprav akcije zares ni videl nihče. Nihče, ki je gledal tekmo po televiziji ni videl žoge. Videli so jo samo igralci na igrišču. Vse kar smo videli, je bil odboj od živega zidu in Bergantovo navdušenje v glasu se je nekoliko umirilo. Potem pa je od nekje do žoge, ki se je odbila od živega zidu pritekel Miran Pavlin. Videli smo, samo to, da je brcnil. Z levico. Vsi smo to videli. Nismo videli žoge, videli smo le zamah z nogo. Njegov tipičen položaj telesa ob strelu. Potem pa so v naslednjem trenutku roke ostalih reprezentantov švignile visoko v nebo. Dlani so se zaprle, pesti so sklenile. Cela Slovenija je reagirala na dvig rok nad glavo nogometašev na igrišču. Na stisnjene pesti. Slovenija je reagirala z rahlim zamikom. Šele počasni posnetek je razkril, kaj se je zares dogajalo. Mogoče bi se z današnjimi HD, full HD in vsemi ostalimi resolucijami in vidljivostjo videlo. Takrat, tistega novembra, pred 18 leti, s tisto resolucijo se ni.
Tudi Bergant je potreboval nekaj trenutkov in tudi iz njegovega grla se je, z rahlim zamikom zaslišal, sprva nekoliko presenečen: »Gol!« in potem takoj še en, veliko bolj odločen in vesel: »Gol za Slovenijo!« Enako se je zaslišalo iz Kijeva. Enako izpred vseh televizijskih zaslonov naše domovine. Kot bi eksplodiral narod. Nihče ni videl žoge. Videli smo roke, iztegnjene visoko do neba. Videli objemanje reprezentantov in vsi smo potrebovali nekaj časa, da smo dojeli, kaj se je zgodilo. Miran Pavlin je zadel. Pritekel je od kdo ve kje, videl, brcnil in zadel. Zadnje minute tekme so se vlekle. Evforija se je mešala s previdnostjo. Slovenija je imela v žepu vstopnico za evropsko prvenstvo in ko je sodnik končno odpiskal konec srečanja, jo je tam tudi zadržala. Ko je zapiskal prvič, drugič in še tretjič je postalo vseeno. Vseeno, da žoge ni videl nihče. Vseeno, da je bil v Kijevu sneg in neskončen mraz. Vseeno, da do tistega trenutka nismo bili nogometni narod. Vseeno, da ni verjel nihče. Miran Pavlin je brcnil. Sprožil je levico, zadel žogo, ki je končala v mreži. Miran Pavlin je dal gol in zakoličil končni rezultat srečanja z 1 : 1. Miran Pavlin je zagotovil Sloveniji mesto na EURU 2000. Miran Pavlin je v hipu postal junak vse Slovenije.
Zakaj je gol Mirana Pavlina pomembnejši kot se zdi?
Čeprav gola Mirana Pavlina zares ni videl nihče, se je začutil. Dvignil je. Navdušil, sprostil, oživel, prebudil in navdihnil vse Slovence. Slovenijo. V trenutku, ko so, v belo zelene, nekoliko ohlapne, drese oblečeni nogometaši pred golom dvignili roke visoko v zrak je eksplodirala Slovenija. Kot bi upanje, želje in ljubezen vzplameneli globoko pod tlemi, bili dolgo časa skriti, naraščali in jih je tisti Pavlinov zadetek sprožil na površje. Izstrelil. In potem še enkrat, ko je sodnik odpiskal konec srečanja in je bilo jasno, da je mlada Slovenija prejela vstopnice na evropsko prvenstvo. S Pavlinovim golom se je poplačalo vso upanje in se uresničile sanje majhnega naroda, ki je bil do tistega gola v resnici smučarski. Nogomet je v vseh kotičkih domovine postal šport številka ena. Tudi v smučarskih središčih. Nogomet je kljub snegu na igrišču v Kijevu postal najpopularnejši šport v Sloveniji. Srečko Katanec je takrat postal nesmrten, ali kot se je po tekmi izrazil: »Bog je videl.« Ja, videl je! Tista reprezentanca z Zlatkom Zahovičem in Srečkom Katancem na čelu je osnovala eno najlepših športnih zgodb v Sloveniji. Zahovič in Katanec sta se na igrišču v Kijevu po tekmi prisrčno objela. Šele danes, po vseh teh letih je jasno, kako zgodovinski, legendaren in pomemben je bil tisti, iskren objem. Tekle so solze. Solze sreče. Nesmrtni so postali vsi, ki so tistega ukrajinskega večera s kopačkami gazili zelenico, ki je bila pokrita s snegom. Izničili so polarni mraz. Izničili terensko prednost in pokazali, da Slovenci smo ljudje zime in snežnih strmin. V Kijevu je bila zima, ni bilo strmine, a so jo presmučali v kopačkah. Z žogo, ki je ni videl nihče. Miran Pavlin je žogo videl. Nogometaš, reprezentant iz Kanja je sprožil z levo in zadel. Zadel je najpomembnejši zadetek svoje kariere in življenja. Zadel je za Slovenijo, za zgodovino in za to, da ob omembi njegovega imena nihče več ne bo vprašal: »Kdo je to?« Niti osemnajst let kasneje ne.
Zato je bil zadetek Mirana Pavlina tako pomemben. Zato to nikoli ni bil le zadetek. Če bi bil samo zadetek, se tistega večera po osvojitvi na Ljubljanskem letališču na Brniku ne bi zbralo 4.000 navijačev. Pred osemnajstimi leti, tistega večera noč ni bila za spanje. Sanje so postale resničnost, ki smo jo dojemali postopoma. Tudi danes je tisto, kar je uspelo reprezentantom v Kijevu dokaz, da so pravljice mogoče. Majhna, nepomembna Slovenija se je uvrstila na veliko evropsko tekmovanje. Zato so tisto noč fante prišli pozdravit navijači. Zavzeli so letališče na Brniku, da bi pozdravili reprezentante, ki so Slovenijo pripeli na zemljevid najpomembnejšega športnega sveta. Pozdravit so prišli tiste, ki so v ljudeh prižgali upanje in jih povezali. Slovenci še nikoli do takrat niso bili tako povezani kot tisti dan. Tisto noč.
Ne, Miran Pavlin ni Zlatko Zahovič. Ni Srečko Katanec. Je Miran Pavlin, ki ga kljub temu, da je od tistega gola minilo tako veliko let še vedno vsi poznajo. Ob Milenku Ačimoviću, Mladenu Rudonji, Marinku Galiču, Sebastjanu Cimirotiću, Darku Milaniču, Alešu Čehu in vseh ostalih (da vseh ne naštevam) je zagotovo najbolj znan član zlate slovenske nogometne reprezentance. To, kar so fantje, naredili takrat, ima še danes neverjetno težo in pomen. Kot bi, komaj devet let po samoosvojitvi prvič Slovenija dobila tisto zdravo samozavest in se zoperstavila svetu. In to na področju, ki je tako neskončno obroben in hkrati neverjetno pomemben. Se fantje, ki so takrat nosili velike, ohlapne drese, ki danes nikakor niso več v modi sploh zavedajo, kaj jim je uspelo, kaj so storili in kako pomembno je to, kar so ustvarili? Tisti, ki imamo radi nogomet in Slovenijo nikoli ne bomo pozabili tistih trenutkov in emocij izpred 18 let. Nikoli ne sme utoniti v pozabo prva uvrstitev Slovenije na veliko tekmovanje. Ker se je takrat prijela tista naša: »Kdor ne skače ni Sloven’c«. Od takrat Slovenija skače drugače.
Kariera vredna knjige
Miran Pavlin je v času svoje profesionalne nogometne kariere napisal zavidanja vredno zgodbo. Mogoče je spomin na njegove klubske presežke nekoliko zbledel in mogoče je za to kriv tisti gol iz Kijeva, ki je nekako zasenčil pogled na njegovo kariero. Mogoče pa je malce kriv tudi sam, saj se v javnosti nerad pojavlja in predvsem govori o sebi. Če bi bilo po mojem, bi dobil knjigo! Knjigo presežkov, saj je v Sloveniji malo športnikov, ki bi se lahko pohvalili s tako izjemno nogometno kariero. On in njegov prispevek k športni Sloveniji ni pomemben samo zaradi tistega gola v dresu slovenske reprezentance, ampak predvsem zaradi izjemne poti profesionalnega nogometaša, ki jo je prehodil.
Njegove kopačke so najprej orale po kranjskem nogometnem klubu iz Nakla, a so bile sledi njegovih žebljev pregloboke, da bi ostalo pri tem. Olimpija se je slišala bolje, predvsem pa bolj prestižno in po treh sezonah je tudi v Ljubljani zoral, kar je bilo za zorati. Pri takem talentu in takem občutku za prostor, ki je bil po mojem mnenju največja Pavlinova odlika je šlo lahko samo še navzgor. Dynamo iz Dresdena je bila naslednja nogometna zelenica, do katere je bil Pavlin neusmiljen in potem še SC Freiburg. Ha! Čeprav so Domžale letos v tretjem krogu kvalifikacij za Ligo prvakov ta isti Freiburg izločile iz tekmovanja vam zagotavljam, da gre za izjemen nemški nogometni klub, ki je lansko sezono končal na sedmem mestu prve nemške lige. Dejstvo, da gre za eno najboljših, najtežjih in predvsem najbolj prestižnih nogometni lig na svetu povišuje domžalsko nogometno vojsko v višave in na drugi stani daje pomemben pomen tudi Pavlinovi nogometni karieri. Stadion Schwarwald, ki ga je Pavlin oral in se je v njegovih časih imenoval Dreisamstadion, je eden od pomembnejših nogometnih postojank v njegovi karieri. Od tam so ga za eno sezono posodili k Karlsruherju, ko je, verjamem, da tudi zaradi izjemnih nastopov v reprezentančnem dresu, prestopil v Porto. Tam ga je v drugi sezoni treniral sam Jose Mourinho. Ja, Mourinho! In Pavlin je igral tudi v Ligi prvakov. Ha! Pa mi pokažite slovenskega nogometaša, ki se lahko pohvali s tem? Zelo malo jih je, kot je malo tudi tistih, ki vedo, da se je Pavlin iz Portugalske vrnil v Olimpijo, v vlogi igralca in športnega direktorja pomagal zelenim pri preboju iz pete lige. In uspel. Ha! In potem odletel še za dve sezoni na Ciper, v Olympiakos Nicosia in APOEL. Svojo kariero je končeval v dresu Olimpije in čisto na koncu še v Kopru, kjer je opravljal dve vlogi – kot igralec in športni direktor. Aja, in tisto leto postal prvak. Prvič in zadnjič v zgodovini koprskega kluba. Ha!
Imela sem to srečo, da sem kot zaveden in srčen navijač nogometno kariero Mirana Pavlina lahko spremljala, ko se je dogajala. Spomnim se, da se je takrat veliko govorilo, da bo po končani karieri prevzel mesto športnega direktorja Olimpije. Seveda bi ga bilo za katerokoli drugačno kariero škoda. Kaj pa bo počel? Skok v politične vode se na srečo ni izšel, kot je načrtoval, sicer pa bi ga bilo za politiko nekako škoda. Še dobro, da je ostal v nogometu. Ko je po Sloveniji zaokrožila vest, da bo odšel v Maribor in pomagal Zlatku Zahoviču pri vodenju kluba je bilo, vsaj meni se je zdelo tako, v slovenskem nogometu spet vse prav. Seveda je neznosno završalo in zabučalo. Med Ljubljančani, ker jih je po njihovo izdal, in med Mariborčani, ker je prišel iz napačnega gnezda. A kakorkoli je že bilo, v ozadju se je zelena odlično zmešala z vijolično in naveza Zahovič – Pavlin je delovala. Bila sta usklajen tim že prej, na igrišču, v dresu slovenske reprezentance, zato je tudi na Ljudskem vrtu njuno zlitje rodilo popolno mešanico za uspeh. In tukaj sledi še en: »Ha!« Kmalu po prihodu Pavlina v NK Maribor so se Štajerci uvrstil v skupinski del Lige prvakov. Tako, kot letos. NK Maribor si je z izjemnimi predstavami zagotovil svojo tretjo Ligo prvakov. In ja Miran Pavlin je še vedno pri vijoličastih. »Trikrat Ha!« Pavlin do nadaljnjega ostaja v Mariboru, kjer se piše najbolj mogočna nogometna zgodba. Naj ostane tako, pa bo še kar nekajkrat: »Ha!«
Miran, greva na kavo?
Kljub vsemu pa najbolj bleščeč spomin na Mirana Pavlina ostaja tisti, kjer ima oblečen dres slovenske reprezentance. Predstavljam si, da bi verjetno sam najraje videl, da ne bi bil v ospredju, ampak je zgodba o reprezentanci, ki je spisala najbolj bleščečo poglavje v zgodovini slovenskega nogometa tako močna, pomembna in mogočna, da je nemogoče pričakovati, da jo bomo navijači preprosto prepustili zgodovini. Ne bomo! Nikoli ne bomo pozabili tiste prve uvrstitve na veliko tekmovanje, ko je gorela Slovenija in ko je bil svet za trenutek tako zelo lep. Zgodba živi na temeljih posameznikov, ki so v tistem obdobju pred tekmami na sredini igrišča peli Zdravljico in je sama po sebi ena najlepših nogometnih zgodb Slovenije.
Z Miranom Pavlinom sem si pred pisanjem tega članka želela na kavo. Izgovora za to seveda nisem imela, saj je članek brez večjih problemov nastal tudi brez njega. Pravzaprav ga ne bi vprašala nič strateško pomembnega, razen nekaj malenkostnih cvetk iz sveta nogometa, ki verjetno zanimajo samo mene. Bi pa se rada ozrla v njegove oči, ko bi tema nanesla na prvo uvrstitev Slovenije na evropsko prvenstvo v nogometu. Je po osemnajstih letih še vedno moč zaslediti žar? Sproži spomin na tisto izjemno dogajanje kakršnekoli občutke? Slovenija je danes drugačna zaradi tiste reprezentance. Upanje, ponos, povezanost in veselje so bila glavna čustva, ki so napajala Slovence še dolgo po Pavlinovem golu v Kijevu. Drugačna je zaradi vseh tistih 4.000 navijačev, ki so prišli na letališče, zaradi celega slovenskega naroda, ki je takrat moral priznati, da je lepo biti Slovenec in zaradi tistih dveh tekem dodatnih kvalifikacij, zaradi katerih smo postali nogometni narod. Zato verjamem, da bi bila ena kava z Miranom Pavlinom nekaj posebnega. Verjamem, da se njemu in vsem ostalim članom slovenske reprezentance srce še vedno nekoliko pospeši, ko se spomnijo na ta veliki uspeh. Tistim, ki smo spremljali te izjemne zgodbe se pospeši. Zato bi bilo res čarobno videti, kako se vsega tega spominja nekdo, ki je vse to omogočil. Hmm … zato povabilo na kavo še vedno velja. Miran Pavlin, ko bo čas za spomine, vabim na kavo!