Malo je nogometašev, ki bi jim do sedaj uspelo v meni prebuditi toliko različnih čustev, kot jih je Zlatko Zahovič. Osebno ga ne poznam. Usoda, planeti in ena huda mariborska veza so mi ga letos za rojstvi dan poslali direktno v moj objem. Vem, da se to bere nekoliko teatralno, zato moram v vaši domišljiji takoj spremeniti razmišljanja. Nič neprimernega se ni zgodilo. Objem je bil del rojstno dnevnega voščila, ki mi ga je, v garaži Stožic, takoj po tekmi NK Olimpija proti NK Maribor, namenil zagotovo najbolj znan slovenski nogometaš. Na mojo nesrečo mi je moj um, zaradi silne sreče in šoka, nekoliko ponagajal in prav vseh podrobnosti se na žalost ne spomnim. A je bil na srečo tam tudi moj mož, ki mi mora zdaj znova in znova pripovedovati kaj konkretno se je zgodilo, in podoživljati z mano vsak trenutek. Kako zelo veliko mi je pomenila ta, sicer na prvi pogled zelo preprosta gesta, vedo približno le tisti, ki me zelo dobro poznajo. Stavek: »Zlatko Zahovič mi je voščil za rojstni dan!« so sicer v vsej razsežnosti dojeli le moji najbližji, sama pa se še vedno poigravam z mislijo, da je to vseeno bil eden ključnih trenutkov v moji nogometno navijaški »karieri«.
Popolnoma mirno lahko danes vsakomur zatrdim, da je Zlatko Zahovič zame eden najboljših slovenskih nogometašev vseh časov. Ni edini, je pa eden redkih, za katere menim, da so nogometni geniji. In ker ima vsak genij vsaj eno napako, jo ima seveda tudi Zahovič. Njegovo igranje, dojemanje nogometa in izjemni prosti streli so me takrat, ko je še igral iz tekme v tekmo dobesedno čarali. Prav tako so me njegove izjave in obnašanje izven nogometnih zelenic lahko spravljale v popoln obup.
Zlatko Zahovič je zaslužen za veliko mojih čustvenih izbruhov. Največ med njimi je bilo čustev sreče in ponosa. Predvsem, ko je s slovensko reprezentanco s številko z 10 na hrbtni strani dresa oral evropsko in svetovno nogometno ledino. Seveda je, priznam, zadolžen in kriv za kar nekaj solz, ki so neusmiljeno tekle na njegov račun. Spomnim se na primer finalne tekme Lige prvakov, ko je še igral za Valencio in mu je Oliver Khan ubranil enajstmetrovko. Takrat je bilo zelo žalostno. Bayern je postal prvak, Zahovič pa bi lahko na tisti tekmi postal nesmrten. Valencia bi zmagala. Namesto zmagoslavja je njegov obraz zajelo neskončno razočaranje, po mojem so tekle solze. Spomnim se, kako neverjetno razočarana sem bila. A so zvezde tisti dan določile drugače. Je pa igral pa je v finalu Lige prvakov! In to eno najvidnejših vlog. Večina slovenskih nogometašev o čem takem le sanja.
Ah … ta prekleta Koreja
Drugič so bile moje solze veliko bolj trpke in vsi so se mi čudili, kako lahko jokam zaradi nekoga, ki ga v življenju niti srečala nisem. Ko se je slovenska nogometna reprezentanca uvrstila na svetovno prvenstvo na Japonsko in Južno Korejo je bilo kmalu jasno, da kaj takega ne bom kar tako zlahka izpustila. Prvo tekmo Slovenije proti Španiji sem spremljala v Madridu, kjer sem bila na službenem potovanju. S sodelavko Romino sva sedeli v polnem lokalu Špancev in neskončno ponosno spremljali tekmo. Pa se je zgodilo, da je Srečko Katanec v 63. minuti zamenjal Zahoviča. Že takrat je bil to zelo jasen znak, da je bilo nekaj hudo narobe! To je bilo jasno že v Madridu. Naslednje dni sem, že doma, z grozo spremljala nadaljevanje zgodbe, ki se je prenesla iz nogometne slačilnice pred zlonamerno slovensko javnost. Katanec je Zahoviča poslal domov. V tistem medijskem vrvežu sem v Korejo odpotovala tudi sama. Želela sem si biti del tiste pravljice, ki sta jo pisala Katanec in Zahovič. Tiste Koreje sem se veselila predvsem zaradi njiju. A je usoda želela, da se vse skupaj odvije nekoliko drugače. Počilo je med dvema, ki ju še danes občudujem. Selektor, ki ga cenim in spoštujem in nogometaš, ki je bil v mojih očeh največji nogometni genij. Skregala sta se tam, na očeh vseh in ko sem jaz potovala z enim letalom v Korejo, je Zahovič z nekim drugim potoval na Portugalsko. Domov. Slovenija se je razdelila na dva pola, jaz sem ostala na sredini. S solzami sem se vozila proti Koreji, na preostali dve tekmi skupinskega dela tekmovanja. Tam sem vseeno s ponosom in strastjo spremljala slovensko reprezentanco in hkrati zelo obžalovala, da naše 10-ke ni na igrišču. Še danes, toliko let kasneje se ne morem odločiti za nobenega izmed njiju. To je vprašanje, ki pri meni nima odgovora. Oba sta posebna. Oba tako zelo drugačna. Oba genija. Že dolgo nazaj sem se pogovorila sama s sabo in ugotovila, da bom pri njima vedno na sredini. Neopredeljena. Nikoli se ne bom mogla odločiti ne za enega in ne za drugega.
Ja, Zlatko Zahovič je naš!
Od nekdaj so mi bili všeč malo posebni nogometaši, ki so izstopali. Zlatko Zahovič je izstopal po svoji genialnosti in me po drugi strani spravljal ob pamet s svojim nekoliko svojeglavem obnašanjem. Ne vem, če je Slovenija kdaj zares dojela veličine njegove nogometne kariere. Še danes sem hvaležna za možnost, da sem jo lahko spremljala, čeprav je bilo v času njegovih največjih uspehov mnogokrat težko, ker internet še ni bil tisto, kar je danes, informacije pa se niso dobile kar tako. Vseeno sem zvesto spremljala tudi njegovo klubsko kariero, ki je, še danes trdim, postavljena v tisti čas, nekaj najbolj neverjetnega, kar se je lahko zgodilo slovenskemu nogometašu. Zlatko Zahovič je igral za klube, ki so oblikovali vrh evropskega nogometa in v njih je imel pomembno, ključno vlogo. Tam je bil zvezdnik. Še danes se spomnim, ko sem se na počitnicah v Italiji, pred dvajsetimi leti pogovarjala z ljudmi in so me vprašali, od kod sem. Pri omembi Slovenije so vedno in povsod dahnili: »Aha, Zlatko Zahovič?«. Ja, Zlatko Zahovič! On je naš! Evropa je dobro poznala našega nogometaša. Cel svet ga je dobro poznal. Našo desetko. In še danes, ko je komunikacija s svetom zaradi interneta in vseh mogočih omrežij zelo enostavna se srečujem s trditvami, kot so: »Na Japonskem je Zlatko Zahovič zagotovo najbolj znan Slovenec!«. Ja. Zdaj. V sedanjosti. Impresivno!
NK Maribor
Pa se o Zlatku Zahoviču danes govori vsaj toliko, kot se je v času njegove aktivne in profesionalne kariere. Izstopa še danes, ko je najuspešnejši nogometni športni direktor v Sloveniji. Če sem se v času njegove aktivne športne kariere navduševala nad njegovo izjemnostjo na igrišču, me danes navdihujejo njegove izjave za medije. Za vsakim izrečenim stavkom se skriva zgodba. Neka pomembnejša in večja, kot se zdi na prvo žogo. Zna šokirati. Zna opozoriti in zna … o, ja … zna užaliti. Zna biti tudi piker, direkten, včasih, ampak res samo včasih tudi rahlo nesramen. Nikoli, ampak zares nikoli pa s svojimi izjavami ne razočara ali pusti človeka ravnodušnega. Meni je branje njegovih intervjujev in poslušanje njegovih izjav popoln užitek.
Kariera Zlatka Zahoviča me je vedno zanimala bolj, kot kariera katerega koli drugega slovenskega nogometaša. Potem pa je prevzel krmilo NK Maribor. Seveda je tudi kot športni direktor kluba zelo uspešen. Genialnost in izkušnje igralca je prenesel v klub, ki je pod njegovim vodstvom zacvetel. NK Maribor je danes najboljši slovenski nogometni klub. Zaradi Zahoviča. Samo zaradi njega. S tekmovanjem v Ligi prvakov so v Mariboru spisali zgodbo, kot je na slovenskih nogometnih stadionih še ni bilo. Zagotovo bo Ljudski vrt kar nekaj časa še edini slovenski stadion, kjer se bo slišala himna Lige prvakov. NK Maribor preprosto obvladuje Slovenski klubski nogomet in kar je najdragocenejše – iz sezono v sezono postavlja vedno višje standarde. Z NK Maribor in zaradi njega tudi ostali klubi pridobivajo na kvaliteti. Da Zlatko Zahovič obožuje nogomet je videti na vsaki tekmi. Ko sedi na klopi za rezervne igralce, ali bolje rečeno, vznemirjen stoji ob igrišču in diha s tekmo. To so trenutki, ki jih verjetno marsikdo med tekmo ne opazi, a izražajo neko prvinsko čustvo do kluba, ki ga vodi. In do nogometa.
Ko je NK Mariboru pomahal v slovo je bilo težko. Še vedno je. Če Zlatko Zahovič lahko brez NK Maribor in če lahko NK Maribor lahko brez Zlatka Zahoviča, imam jaz velike težave s tem, da sta se ločila. Ampak karavana gre dalje, nogomet se ni nehal igrati. Zlatko Zahovič bo vedno vijolični.
Pa da vse skupaj ne bo zvenelo, kot slavospev heroju. Zame je Zahovič pač car. In kot takega ga vsa ta leta tudi dojemam. Verjamem tudi, da ni popoln. Da je nekaj negativnih govoric tudi resničnih. A sem ga za temo današnjega članka izbrala, ker sem mu hvaležna za nešteto stvari. Za vseh 80 nastopov za slovensko reprezentanco in vseh njegovih 35 golov. Za himno Lige prvakov, ki sem jo v živo doživela lani na Ljudskem vrtu. Za dejstvo, da je zaradi njega slovenski nogomet boljši in predvsem veliko bolj zanimiv. Za vse izrečene dvo in več pomenske stavke, ki ostanejo z bralcem tudi, ko preneha z branjem intervjuja. Pa tudi za vale razburjenja, ki jih je povzročil. Za nekaj izbruhov silne jeze in tudi za solze.
Kako sem nesla Zahoviča čez Škofjo Loko
V času uvrstitve na svetovno prvenstvo na Japonsko in Južno Korejo je bila Slovenija v popolni nogometni ekstazi. Spomnim se, kako noro smo spremljali ta uspeh in kako neverjetno lepo je bilo biti del te navdušujoče zgodbe. Naša reprezentanca je bila izjemna. S Srečkom Katancem na čelu in Zlatkom Zahovičem, vodjem na igrišču je bila Slovenija na vrhuncu svoje slave in moči, nogomet pa šport, ki ga še nikoli poprej niso tako zelo cenili, kot so ga takrat. Nogometaši so polnili televizijske, radijske oddaje in oglase. Takrat se je v slovenskih lokalih pojavila kartonska maketa Zlatka Zahoviča v njegovi naravni velikosti, ki bila del reklame za eno od slovenskih pivovarn. Takoj, ko sem reklamo videla, sem vedela, da moram to maketo imeti. Šla sem po vseh škofjeloških lokalih in poizkušala natakarje in lastnike lokalov prepričati, da mi jo dajo. Menda ni bilo lokala, kjer nisem bila in na koncu, sem v nekem lokalu le naletela na ne preveč odločnega lastnika. Da bo premislil je rekel. In vmes, ko je premišljeval, sem približno 170 centimetrov visokega Zahoviča zaplenila in sva šla. Nesla sem ga pod roko, čez celo Škofjo Loko. Lastnik tistega lokala mi še danes, po vseh teh letih očita, da sem mu Zahoviča odnesla izpred nosa. Doma je dobila maketa častno mesto v moji sobi. Šele pomanjkanje prostora, ki ga povzročila moja razširitev družine je povzročila njegovo selitev na podstrešje. Moji mami, kljub številnim čistkam, še nikoli ni prišlo na misel, da bi ga vrgla stran. Natančno ve, kako dragocen je ta kos kartona. In koliko spominov vzbudi vsakokrat, ko ga vidim.