Bil je razglašen za najboljšega evropskega nogometaša zadnjih 50 let. Je tudi na lestvici najboljših vseh časov na svetu. Seveda pri vrhu. V klubski karieri je osvojil vse, kar se osvojiti da. S francosko reprezentanco je bil svetovni in evropski prvak. Otrok afriških emigrantov je odraščal v getu Marseilla in znal negativno okolje obrniti sebi v prid. In v žogo pred seboj. Bil je francoski nacionalni heroj. Virtuoz na igrišču in bog v očeh nogometnih navdušencev. Njemu je bilo dovoljeno vse. Tudi, ko je leta 2006 v finalu svetovnega prvenstva s čelom v prsi udaril Marca Materazzija mu je bil v hipu odpuščeno. Danes sedi na čelu Real Madrida, ki je eden najboljših in najbogatejših klubov na svetu. Še vedno ima najlepše oči v svetu nogometa in tudi stara se izjemno lepo. Ko je tisti zgoraj delil talente in privilegije, se mu jih je res veliko vsulo prav na Zinedina Zidana. Porkaduš!
Car. Virtuoz. Genij. Heroj. Bog.
Spisek, na katerem se drenjajo največja imena svetovnega nogometa, ni samo eden. Mnogo jih je in v ospredje postavljajo različne kvalitete nogometnih veljakov, ki so kadarkoli plesali po nogometnih zelenicah. Če so ti spiski vsaj malo merodajni, je na njih izpisan tudi Zinedine Zidane. Veliko dobrega je ‘Zizou’ storil za nogomet. Veliko fantastičnega. Zato je car. Virtuoz. Genij. Heroj. Z njim se je v nogometni besednjak vpeljalo superlative, ki so segli do boga. Zinedine Zidane je bog nogometa. Žogo je obvladoval do ekstremne popolnosti. Z njo je elegantno odbrzel mimo najtrdnejših obramb in se poigral s časom in prostorom. Izjemen je bil, ker je znal poiskati najmanjši prazen prostor in ga izkoristiti za strel. S svojimi predstavami je pognal množico v delirij. Celo nacijo. Celotno Francijo z vsemi otočji, departmaji, regijami in republikami. Na igrišču je bil dominanten in z žogo je znal narediti čarovnijo, da je marsikdo ob tem zares pogledal v nebo. Ja, tisti zgoraj je bil pri deljenju talentov do Zinedina Zidana ekstremno radodaren. Neverjeten privilegij je bil spremljati njegovo kariero, njegove akcije, prodore, gole … in gledati njegove oči … Ja, te njegove oči. Te niso spregledale niti tiste, ki jih nogomet ni zanimal. Da je kot bog, so hotele vzdihovati … pa smo spet pri bogu.
O Zinedinu Zidanu je hudičevo težko pisati. Že zato, ker je skoraj nemogoče objektivno napisati karkoli o nekom, ki mu je v času aktivnega igranja nogometni svet ležal pod nogama. Ker se je tudi danes, ko je našel svoje mesto na klopi Real Madrida, ki je njegov najljubši klub, nogometni svet spet ulegel pred njegovi nogi. In ker absolutno ne poznam nikogar, ki bi lahko kaj slabega povedal o njem. Zizou je dosegel čisto vse klubske in reprezentančne lovorike, ki so možne. Francoz alžirskih korenin je v svoji karieri naredil vse in to vse zelo prav. Omeniti vse, česar se je v svoji karieri razveselil Zidane, je potrata časa in dobrega prostora. Tudi vse ovire je znal obrniti sebi v prid in konec koncev, tudi vse grdo, kar je storil, mu je svet oprostil. V hipu. Kot da se ne bi zgodilo.
Sin arabskih emigrantov
Pisalo se je leto 1953, v Alžiriji je vrelo, napovedovala se je državljanska vojna. Smaïl in Malika Zidane sta iz Afrike pribežala v Pariz. Zinedine je peti otrok afriški emigrantov, rojen v Marseillu, kamor se je družina iz francoskega glavnega mesta preselila sredi šestdesetih. Rodil se je leta 1972. Zrastel je v družini, kjer denarja sicer niso imeli na pretek, a niso bili revni. Vse, kar ga je jezilo je bila okolica, ki je imela na račun izvora njegovih staršev in dejstva, da so živeli v getu Marseilla povedati precej krepkih. Predvsem rasističnih.
Nogometno žogo je prvič brcnil pri petih, sprva s prijatelji na ulici, potem se je zdelo, da je nikoli ni nehal brcati. Pri 14 je že šlo precej zares in postal je član nogometnega moštva AS Cannes. Edina temna stran Zinedina Zidana v mladosti je bila jeza do sovrstnikov, ki nikakor niso mogli prežvečiti njegovih afriških korenin. No, glede na to, da je zaradi te jeze postal boljši in na koncu celo najboljši, lahko spet govorimo o neki nagradi od zgoraj. Sovrstnikom na igrišču je šel v nos tudi zato, ker je bil genialen z žogo, imel je izjemne atletske sposobnosti in bil je precej boljši od vseh. Njegov prvi trener ga je naučil kanalizirati vso to nakopičeno jezo in Zizou je vse negativno, ki je vrelo v njem preusmeril v svojo igro. V svoje nastope. Žogo in gol. Njegov igra je že takrat kazala zametke nezemeljskega talenta in prve obrise izjemnega nogometaša, ki je odraščal in doraščal iz tekme v tekmo.
Iz Cannesa je še zelo mlad prestopil v Bordeaux in z njim prerasel francosko ligo. Sosednja Italija mu je na poti razvoja nudila vse tisto, kar je mladi Francoz potreboval. Ekipo, kjer je lahko bil zvezdnik, a ne prevelik, izjemne pogoje dela, veliko prostora za napredek in klub, ki je bil v vrhu Evrope. Črno-beli Juventusov dres je Zinedine Zidane nosil pet sezon in takrat so začele padati lovorike. Z Juventusom je osvojil vse, kar se je dalo osvojiti v Italiji. Kljub temu, da se je v Torinu počutil več kot odlično, je bil Real Madrid od nekdaj njegov končni cilj. Ko se je leta 2001 vendarle preselil v španski kraljevi klub je to naredil s stilom, vrednim prave nogometne zvezde. Real Madrid je zanj odštel vrtoglavih in rekordnih 75 milijonov dolarjev. V bistvu je bilo vse, kar je Zidane storil takrat vredno veliko več, kot če bi to isto storil kdorkoli drug. Francozov ugled je bil takrat na višku. Vsaka njegova akcija je bila opevana, vsak gol presežek. Ekipa, ki jo je Real Madrid sestavil takrat še danes velja za eno najbolj kakovostnih ekip v zgodovini nogometa.
Nogometna vladavina Francije in Zizouja
Zinedine Zidane je bil in je še vedno največji francoski nogometni zvezdnik. Čeprav ima tudi alžirsko državljanstvo, ni nikoli zaigral za drugega, kot Francijo. In nikoli ni imel oblečenega dresa brez številke 10. Če je blestel na klubski sceni, ga je zares proslavila reprezentančna kariera. Prvi naslov svetovnih prvakov je okusil na svetovnem prvenstvu v Franciji leta 1998. V finalu je proti favorizirani Braziliji Zizou zadel dvakrat in v hipu postal francoski nacionalni heroj. Francija je z rezultatom 3 : 0 na kolena spravila Brazilijo in postala svetovni prvak. Zidana so razglasili za nogometaša finala in prvenstva. Presrečni francoski narod pa ga je povzdignil do zvezd. Tja, kjer domujejo bogovi. Ja, nekje v tistem času se ga je prijel vzdevek bog nogometa. Svetovne prvake je na Elizejskih poljanah sprejelo več kot milijon ljudi. Poleg slavoloka zmage v Parizu so projicirali ogromno podobo Zizouja. Poleg njega tudi besede »Hvala Zizou«.
Dve leti kasneje je na evropskem prvenstvu prvič nastopila tudi Slovenija in do finala sta prišli Francija in Italija. Zinedine Zidane je bil na čelu svoje ekipe praktično neustavljiv in v finalu je klonila tudi naša zahodna soseda. Zizou je znova postal najuspešnejši posameznik prvenstva in francoske reprezentance. To je bilo obdobje, ko zanj praktično ni bilo omejitev. Pa se je vendarle moralo nekoliko ustaviti. Na svetovnem prvenstvu 2002 je poškodba preprečila, da bi Zidane nastopil v uvodnih srečanjih prvenstva in Francija se je z dolgim nosom poslovila že po koncu skupinskega tekmovanja. Da je konec njihove vladavine je bilo jasno tudi na evropskem prvenstvu dve leti kasneje na Portugalskem. Zizou je od razočaranja napovedal slovo od reprezentance, ki pa je na veselje celotne nacije trajalo le do leta 2006, ko je Zizou v francoskem dresu s številko 10 v Nemčiji zaigral na svojem zadnjem svetovnem prvenstvu.
Ne žalite Zidanove sestre!
Letos mineva deset let od takrat, ko se je Zidan vrnil iz reprezentančnega pokoja in napovedal, da bo prenehal z aktivnim igranjem nogometa takoj po zaključku prvenstvu. Kar je sledilo, bi verjetno uničilo kariero in ugled komurkoli drugemu, Zidanu je ni. Francija je v Nemčiji prišla do finala, kjer se je srečala z Italijani. Zidane je v 7. minuti zadel z bele točke, 12 minut kasneje je Marco Materazzi zadel za izenačenje. Rezultat je obstal do 110 minuta, ko sta si strelca golov skočila v lase. Zidane je v prsi z glavo udaril Materazzija. Osuplo je vzdihnil cel svet, ki si je pomel oči in si pogledal posnetek še enkrat. Prav vsi so v hipu našli izgovor za Zizoujev neverjeten udarec. In mu v hipu odpustil početje. Pravzaprav je v tistem finalu svetovnega prvenstva ves svet spremenil pravila. Prikrojil jih je zanj. Ja, tudi nogometno božanstvo ima lahko slab dan. Izgovor so našli v Materazzijevem kokodakanju. Žalil naj bi Zidanovo sestro in s tem razbesnel samega boga nogometa. Kazen z udarcem z glavo v prsi se je nekaterim zdela še premila. Sodnik je ostal razsoden. Z rdečim kartonom je preprosto poslal Zidana v slačilnico. Če bi se tistega dne katerokoli drugo čelo dotaknilo Materazzijevih prsi, ali pa katerihkoli drugih prsi, bi sledilo ogorčenje. Sodba. Linč. A Zidane je vsekakor odnesel bolje kot bi kdorkoli drug. Samo zato, ker je bilo to čelo Zinedina Zidana. Ne, Zidanove sestre se pa res ne žali. Nje pa ne! Čeprav, ali pa predvsem zato, ker se je to zgodilo v finalu svetovnega prvenstva. Ko je gledal ves svet. Ko je ves svet čakal, kdo se bo povzdignil na sam vrh svetovnega nogometa. Katera reprezentanca bo dobila naziv najboljše na svetu. Katera bo najboljša. Po streljanju enajstmetrovk je zmagala Italija. In Zidanova sestra. Italijani so sicer dvignili zlati kipec najboljšega na svetu, a v resnici je zmagalo Zinedinovo čelo. Njegov nesrečen udarec v Materazzijeve prsi. Njegov incident, ki so ga opravičevali vsi in ga še danes opravičujejo. Nogometaši niso med tekmo nikoli prav prijazni eden do drugega. Vse je del igre. Vse je del neverjetne provokacije. Seveda dokler ni bila v igri Zidanova sestra. Zizou se je izključen, z rdečim kartonom v 110. minuti odpravil v slačilnico in po prvenstvu vseeno postal najboljši nogometaš leta po izboru FIFE. Tako to gre v njegovem svetu. Marco Materazzi je še danes tisti nesramni fant, ki si je upal žaliti sestro boga. Zato, zaradi tistega statusa je Zinedine Zidane še danes na vsakem merodajnem spisku najboljših nogometašev na svetu. Tam je ostal tudi, ali pa zaradi njega po tistem udarcu s čelom. In ohranil večen status nespornega heroja svetovnega nogometa.
»Hvala za čarovnijo!«
Po tistem svetovnem prvenstvu je Zinedine Zidane šel v pokoj kot živa legenda in nogometno božanstvo. Zadnjo tekmo v profesionalni nogometni karieri je odigral pred 80.000 zvestimi verniki na stadionu Santiago Bernabeu, kjer je Real Madrid igral prvenstveno tekmo proti Villarealu. Stadion je bil poln. Predstava je bila popolna. Realovi igralci so nosili drese, kjer je bilo pod grbom na prsih napisano Zidane 2001 – 2006. 80.000 gledalcev je na tribuni sestavilo napis »Hvala za čarovnijo«. Upokojil se je virtuoz. Car. Heroj. Genij. Bog.
Danes je ta isti Zizou še vedno vse to. Nekoliko mirneje živi, pa vseeno se po končani karieri aktivnega nogometaša ni zredil, niti polenil, še manj pa zapil, zakockal ali zapravil karkoli. Njegovo življenje je mirno. Poročen je z žensko, ki jo je spoznal pri sedemnajstih. Ima štiri otroke. Štiri fante. Štiri nogometaše. Vsi štirje so člani Realove nogometne akademije in vsi štirje so veliki talenti. Tisto vznemirjenje in adrenalin je po aktivni karieri poiskal najprej na klopi Realovih mlajših selekcij, od 4. januarja letos vodi glavno moštvo Real Madrid. Klub, ki je bil njegova velika ljubezen in zatočišče. Njegov Olimp. In, ko se je v skrbno krojeni obleki na svoji prvi tekmi predstavil kot realov prvi trener je bilo v hipu začutiti, da tako pač mora biti. Kot je vedno moralo biti. Bog je prišel domov.
»Zidane je mojster. V zadnjih desetih letih ni bilo nikogar, kot je on. Je najboljši nogometaš na svetu.« Pele
»Tehnično mislim, da je kralj osnov nogometne igre – kontrole in podaje. Mislim, da ni nikogar, ki bi bil, kot je on, ko gre za kontrolo žoge in podajo.« Michael Platini
»Pet igralcev bi dal, če bi lahko imel Zidana v ekipi.« Italijanski trener Cesare Maldini
»Zidan je iz drugega planeta. Ko stopi na igrišče, deset drugih igralcev v trenutku postane boljših. Tako preprosto je pri njem.« Zlatan Ibrahimović
»Največji vseh časov.« David Beckham
»Kar on lahko naredi z nogometno žogo so sanje za vse nas.« Xabi Alonso
»V Franciji so vsi spoznali, da bog obstaja. In da se je vrnil v francosko reprezentanco.« Thierry Henry
P.S.: Kdo je že Marco Materazzi?!