Imajo sodniki radi nogmet?

Nogometni sodniki so med tekmo na igrišču zato, da igralci v navalu borbe ne prekoračijo pravil, se med seboj ne poškodujejo in je tekma poštena. S tem gledalcem zagotovijo, da se na igrišču dogaja vse v mejah pravil. Na zelenici ne sme biti nasilja, nedovoljenih položajev in igranja z roko. To je njihova vloga, čeprav je najbolje da so med tekmo povsem neopazni. Takrat je sojenje najboljše. Med tekmo morajo izklopiti čustva, spremljati tekmo povsem nepristransko in se ne ozirati na neštete opazke, ki na njihov račun letijo iz vseh koncev in krajev. Zato so posebni. Zato so drugačni. Zato imajo tudi nekaj, skoraj nadnaravnih sposobnosti. Tisti, najboljši, so veliki zvezdniki. Prepričana sem, da imajo v osnovi nogomet zelo radi.  

Nikoli, pod nobenimi pogoji ne bi mogla biti nogometna sodnica. Razlog je preprost, in sicer v nogometu nikoli nisem in ne morem biti nepristranska. To je v mojih očeh zagotovo največji razlog, zakaj nogometne sodnike spoštujem. Kako lahko sodijo tekmo na najvišji ravni, največjim nogometnim zvezdnikom, prestižnim klubom ali  izjemnim reprezentancam in hkrati med tekmo na igrišču, mrtvo, hladno, preudarno odločajo? V primeru največjih tekmovanj sodijo zgodovino. Pritiski so neverjetni. Neverjetno in vredno vsega mojega spoštovanja.   

Vedno me je zares zanimalo, ali imajo nogometni sodniki radi nogomet. Preprosto na igrišču delujejo preveč superiorno in izražajo premalo čustev, da bi dobil človek občutek, da neskončno uživajo. Zavedam se, da je njihova vloga tako neverjetno pomembna, da bi se ob pretiranem čustvovanju lahko izgubila njihova avtoriteta. Zato morajo imeti radi nogomet. Nekdo, ki ne mara nogometa se sicer  zagotovo ne bi spopadal s pravili, ki na igrišču, med samo igro, pred polnimi tribunami, ko so razvnete strasti, ko je ozračje naelektreno in se dve ekipi borita za res nekaj pomembnega lahko v niansah odstopajo eden od drugega in lahko odločitev razburi vse. Zato vedno, na vsaki tekmi čutim do nogometnih sodnikov globoko spoštovanje. Ker so prevzeli delo na igrišču, ki po pravilu ni lahko in so zmožni izklopiti tisti čustveni del, ki dela nogomet čaroben.

Nogometni sodniki so zaščitniki tekem, delivci pravice, ščiti zakona in pravil, prevajalci nogometnih zakonikov. So tisti, ki so na igrišču, pa jih v bistvu ni. Iz pravil so se izločili. Izločili iz same tekme. Iz dogajanja. Brez njih ni začetka in ni konca. Ni niti vsega vmes. Brez njih ni tekme, ni nogometa, ker dve nasprotni strani brez nadzora ne moreta delovati po pravilih. Nogometni sodniki so na igrišču, usmerjajo potek, sodijo tekmo, zaznavajo prekrške, potrdijo zadetek, odvzamejo pravico, utišajo razgrete glave, dosodijo prekršek, podaljšajo tekmo, a ne igrajo nogometa. Tudi tečejo, merijo, reagirajo, a ne brcajo. Spoštujejo pravila, pošteno dosojajo napake in enakopravno nastopajo navzven. Vse to delajo. Brez njih se ne začne nobena nogometna tekma. Brez njih nobeno moštvo še ni zmagalo nogometne tekme.

Zaradi vsega tega bremena, ki ga nosijo morajo biti posebni. Zaupane so jim nogometne tekme, ki po pravilu vzbujajo čustva. Kjer se srečata dve vojski, ki imata enak cilj – gol v nasprotnikovi mreži. Igralci na igrišču igrajo igro, ki je določena s pravili, ki jih morajo poznati do obisti. Ne le poznati, reagirati morajo v skladu s pravili, v skladu s tem, kaj je prav in kako mora biti. Reagirati v delčku sekunde. Pravzaprav v hipu, v trenutku se jim mora v glavi izrisati slika kaj gre narobe pred njimi na igrišču. Na tekmi, v času, ko je boj najbolj srborit. Ko imata obe ekipi isti cilj. Ko za obe ekipi  morajo veljati ista pravila obe igrata pod istimi pogoji. Reagirati morajo, ko dve ekipi hkrati iščeta optimalno rešitev za svoj napad. Zaznati morajo tisti drobec, ko se pravilo prekrši. Ker tekma poteka po pravilu kdo bo koga. Ker 22 nogometašev na igrišču išče rešitev za gol. Sestavljajo napad in delujejo ubrano. Takrat, ko vsi hodijo po meji dovoljenega in se pravilo prekrši za čisto drobcen trenutek. Takrat se morajo odločiti. Na terenu, na nogometnem igrišču, ki po pravilu ni nevtralno področje.

Nogometni sodnik ne more postati vsakdo. To je predvsem odgovorna in naporna naloga za posameznika, kjer čustva niso dovoljena in je kontrola neverjetno natančna. Niti vsak, ki je že sodnik to ne ostane v nedogled. Starostna meja je sicer 45 let, a kariera sodnika se lahko hitro zaustavi, ali celo konča zaradi preveč napak. Čeprav se včasih na prvi pogled zdi, da njihovo delo ni kdo ve kako naporno, pa morajo biti sodniki izredno dobro tudi fizično pripravljeni. Dobro pripravljeni na vseh 90 minut tekme in tisti podaljšek, ki ga v bistvu določijo sami. Pa ni problem le v tem, da morajo fizično zdržati tekmo, tekmo morajo med tekom spremljati, biti vedno v bližini žoge in videti vse kar se dogaja na igrišču. In poznati morajo pravila. Pravzaprav jih morajo imeti v krvi. Vrezana v podzavest, saj morajo odreagirati v delčku sekunde. Zato fizična priprava ni dovolj. Zato ne bi bilo prav, da bi med akcijo prisopihali na kraj, prekrška in se odločali po katerem pravilu bodo posegli. Ko zapiskajo v piščalko mora biti vse jasno. Biti morajo tam. Odločitev sprejeta. Ko se zgodi, se mora zaslišati piščalka. Ne nekaj sekund kasneje. Takrat, v tistem hipu, ko se zgodi.

Zato morajo biti sodniki posebni. Ker jih pravzaprav nihče preveč ne mara. Čeprav delijo pravico, sodijo tekmo in postavljajo meje, do kje se tekma lahko razvije. Ne marata jih niti obe ekipi niti gledalci. Niso med najbolj priljubljenimi in prav rada bi vedela, če je že kdaj v zgodovini minila nogometna tekma, ko z nobene strani ni na račun sodnikov priletela nobena žaljivka. Tudi zato je stati na in ob igrišču v opravi sodnika težko. Zato so najboljši sodniki velike osebnosti, ki pa si samo s poštenim sojenjem na igrišču pridobijo zaupanje in spoštovanje. Ne tekmah teh sodnikov zmaga nogomet. 

Prav zato, ker je nogomet tako čustvena igra in ker nogometni sodniki skrbijo za  pravico na igrišču, so hitro glavni navidezni krivci za poraz ali zmago neke ekipe. Zato zaradi njih in tudi na njihov račun včasih z razlogom iz ust zleti kakšna glasna in neprimerna. Priznam, da sem tudi sama velikokrat kritična do katere izmed odločitev, ki se vsaj na prvi pogled zdi sporna. Kakopak me razkuri, če gre odločitev v škodo moštva za katerega navijam. Načeloma se o odločitvah vedno posvetujem s tistimi, ki vedo več od mene in do sedaj se je zgodilo zelo redko, da sodnik v resnici ni imel prav. Žal moram to priznati. Zato je vse skupaj tako neizmerno težko in takrat je še bolj jasno, da nogometni sodnik pač ne more biti vsak. Tisti, ki kršijo, ki se prevečkrat zmotijo … ne sodijo. Zato je biti dober nogometni sodnik izredno težko. Pravzaprav je težko ostati dober nogometni sodnik.

Med navijači in sodniki obstaja prav poseben odnos, ki je po večini negativen. Nisem še bila na tekmi, ko ne bi ljudje na tribunah glasno komentirali sojenja. In kričali na sodnike. In jih psovali. In jih pošiljali v vse, precej neprimerne kraje. In jim grozili. In žugali. In omenjali vse člane njihovih družin. In psovali tudi njih. In tudi njih pošiljali v vse, precej neprimerne kraje. Ampak to so normalne delovne razmere nogometnih sodnikov. V teh pogojih, s temi vzkliki obdani morajo soditi tekmo. In to pravično in po pravilih, kljub temu, da jih je tam nekdo, v 12. vrsti pravkar poslal v tri krasne in se zraven obregnil tudi v njihovo mamo in za po vrhu še sestro. Tudi če je nimajo. In vse to mora mimo njih. Vse to ne sme vplivati na njihove odločitve o zadetku, o prekršku, o podaljšanju tekme, o poteku. Vse to mora izzveneti, kot izzvenijo vse tiste grožnje in kletvice v nebo. Kot, da se niso zgodile.

Pa vendarle so nogometni sodniki le ljudje. Tudi oni kdaj pa kdaj storijo napake. In prav je tako. Prav je, ker je tudi zato nogomet zanimiv in čudovit. Zaradi vseh teh človeških faktorjev, ki oživijo dogajanje na igrišču in privabljajo gledalce. Čeprav s tribun kričijo.

Sodnik Ken Aston je uvedel sistem sojenja s kartoni, ki so ga v prakso prvič spravili šele leta 1970 na svetovnem prvenstvu v Mehiki. Rumeni in rdeči kartoni so učinkovito sredstvo za umirjanje nogometašev na igrišču. Sodniška obrt se je z leti razvijala in napredovala in tudi olajšala delo sodnikom. Namesto belih robčkov, ki so jih uporabljali včasih imajo zdaj piščalke, med tekmo je sodniška ekipa med seboj povezana, začeli so uporabljati peno za označevanje prostora, kjer se lahko gibljejo nogometaši med izvajanjem prostega strela, pa tehnologija na golovi črti, posnetki in tudi za oba gola so na pomembnejših tekmah dodali pomočnike. Vse za lažje sojenje in pravičnejše odločitve. 

Biti in postati nogometni sodnik je predvsem zelo dolgotrajen in zahteven proces. Začne se z učenjem in testom iz pravil nogometne igre. Sledi pripravniška doba, sojenje mlajšim selekcijam in izpit. Noben nogometni sodnik na tekmah najvišjih državnih lig niso tam brez dolgih izkušenj. Imajo tudi stalne kontrole in so pod skrbnim drobnogledom. Enkrat letno morajo opraviti teste iz znanja pravil in se trikrat letno izkazati pri lovljenju fizičnih normam. Izkušnje nabirajo v nižjih ligah, ko napredujejo po lestvici navzgor. Tisti najboljši, z najmanj napakami sodijo tudi mednarodne tekme. Tudi najpomembnejše tekme, najboljšim klubom in reprezentancam. Prav ta njihova organiziranost, dolgotrajen postopek in nenehna kontrola sodnikov vliva zaupanje v sojenje. Zbuja občutek varnosti, da med gledanjem nogometa ne bom oškodovana. Vsaj namerno ne. Zato, kljub  temu, da me njihove odločitve pogosto vržejo iz stola in včasih tudi jaz nekontrolirano kričim vem, da ima sojenje dobre temelje in da pravzaprav nimam nobenega pravega razloga, da bi dvomila v to, kaj počne sodnik na tekmi.

Najboljši sodniki imajo najboljše ocene sojenj, fizične pripravljenosti in teoretičnega znanja. Zato kapo dol tisti, ki sodijo najboljše evropske tekme, evropska in svetovna prvenstva. Oni so najboljši med najboljšimi. Izjemni športniki in najbolj cenjeni delivci pravice med vsemi. Zato trdim, da so najboljši nogometni sodniki zvezdniki. Nekateri med njimi celo legende. 

Pierluigi Collina je danes star 56 let in 11 let že ne sodi nogometnih tekem. Kljub temu se njegove gole glave, sinjemodrih oči in odločnega pogleda spomnijo vsi ljubitelji nogometa. Povsem mirno lahko rečemo, da je bil Italijan, rojen v Bologni, najboljši nogometni sodnik svoje generacije. FIFA ga je 6 zaporednih let razglaševala za najboljšega sodnika. Sodil je vse, kar se soditi da in še zdaj, po vseh letih velja za tistega, ki je pometal z največjimi nogometnimi zvezdami. Njegova slava med nogometnimi sodniki je težko ulovljiva.

Največji rock zvezdnik med sodniki današnje generacije je Nicloa Rizzoli. Zadnjih pet let najboljši sodnik Serie A in zadnji dve leti najboljši FIFIN sodnik. Tudi v Sloveniji jih imamo. Odlične sodnike z mednarodnimi licencami, ki sodijo največje in najpomembnejše tekme. Damir Skomina je tisti, ki je Slovenijo izobesil svetovni na sodniški zemljevid. Koprčan je zablestel na Evropskem prvenstvu 2016 v nogometu v Franciji, kjer je bil eden izmed treh sodnikov, ki so sodili kar štiri tekme v prvenstvu. Čast, ne le na Skomino ampak tudi za Slovenijo. Predvsem pa ta njegov uspeh nakazuje na to, da nogometno sodstvo v Sloveniji stoji na trdnih temeljih.

Kar se tiče nogometnih sodnikov imam o njih mnenje kar izdelano. Najraje jih imam, če se jih med tekmo ne opazi. Takrat za moje dojemanje nogometa naredijo najboljše delo. Če jih sploh ni. Pravzaprav, če so na igrišču, kot da jih ne bi bilo. Prav tako so mi neskončne razprave o tem, ali nek prekršek, roka, prepovedan položaj je bil, ali ni bil popolnoma brezpredmetne. Dejstvo je, da je na koncu tako, kot odloči sodnik. Preko njegove odločitve ne more nihče. Zato se vedno držim načela: »Če je sodnik dosodil je, če ni dosodil ni«. Vse skupaj je pravzaprav popolnoma enostavno.